'Manj jej in več se gibaj.' Zakaj ta nasvet pri debelosti ni tako preprost?

Kaj pomeni kakovostno hujšanje in zakaj ga ni mogoče meriti samo s kilogrami? O tem smo se v tokratni epizodi Popkasta pogovarjali z dr. Katjo Ravber, specialistko interne medicine, in antropologinjo Živo Gornik, ki je že večkrat javno govorila o svoji izkušnji življenja z debelostjo.

Dr. Ravberjeva opozarja, da ji izraz "hujšanje" ni pretirano všeč. Meni namreč, da pogosto označuje kratkoročen projekt, ko želimo čim hitreje 'oklestiti' našo težo. "Mi pa danes govorimo o širšem zdravju. Želimo namreč obvladovati telesno maso, na drugi strani pa tudi zdraviti prekomerno telesno maso in debelost," pravi in poudarja, da naj bo vedno cilj sprememba življenja, več zdravja, bolj funkcionalno telo in boljša kakovost življenja.

Kilogrami so sicer pomemben podatek, vendar sami po sebi ne povedo, "kje se maščoba v telesu nahaja, kakšna je telesna sestava in kako človek dejansko funkcionira". Zato zdravniki spremljajo tudi obseg pasu, krvni sladkor, krvne maščobe in krvni tlak, pomembno pa je tudi nekaj tako preprostega, kot je način hoje, vstajanja s stola ali telesna moč.

Za antropologinjo Živo Gornik debelost nikoli ni bila samo številka. Z več kot 100 kilogrami živi že od svojega 11. leta. Zaradi telesne teže je v osnovni šoli doživljala zbadanje in izključevanje. Pri športni vzgoji je bila hitro označena kot nekdo, ki ne zmore. Hkrati je poslušala danes dobro znani nasvet: 'manj jej in več se gibaj'.

Ta stavek posluša praktično vse življenje. "To je verjetno najbolj slišan stavek mojega otroštva. Pravzaprav ga poslušam še danes," pravi.

A debelost vpliva tudi na povsem vsakdanje stvari, na katere ljudje z manjšo telesno težo pogosto sploh ne pomislijo. "Danes, ko sem prišla v studio, sem najprej pogledala te stole – ali me bo ta stol zdržal ali ne. To je nekaj, na kar v vsakem prostoru pomislim: ali se lahko usedem nekam ali ne," pripoveduje. Težave ima tudi pri nakupu oblačil, saj ugotavlja, da jih za močnejše ljudi pogosto ni na voljo. Njena vsakodnevna skrb je tudi, kdaj bo šla na avtobus, da ne bo na njem prevelike gneče. "Ker če sem v preveliki gneči, se potencialno lahko zgodi, da ne bom prišla čez vrata," pojasnjuje.

Živina najvišja teža je bila 150 kilogramov. Danes jih ima približno 30 kilogramov manj. A pot do sem ni bila preprosta. Njena teža je skozi leta nihala, sama pa je vedno znova iskala načine, da zmanjša svojo telesno maso. Ob tem se je spraševala, zakaj drugim uspe, njej pa ne, čeprav je bila telesno aktivna, hodila na treninge atletike, bila na dietah in že od otroštva sodelovala z zdravniki.

"Po enem zelo intenzivnem obdobju priprav me je trener povabil na pogovor. Nadzoroval je mojo prehrano, veliko sva trenirala in oba sva pričakovala določene rezultate. Pa jih ni bilo. Spomnim se, da me je pogledal in rekel: 'Midva delava vse, kar deluje pri drugih športnikih. Ti pa si še vedno enaka. Ne razumem več, kaj se dogaja.' Takrat sem bila stara 19 let. Meni je bilo to po eni strani celo olajšanje. Nekdo, ki je strokovnjak za šport in trening, je videl, da se trudim in da stvari niso tako preproste. Včasih začneš dvomiti vase. Začneš se spraševati, ali morda res samo iščeš izgovore. Ljudje pogosto mislijo, da si se za debelost nekako odločil sam. Ampak za marsikaj, kar se dogaja v tvojem telesu, se ne moreš odločiti. Ne moreš z voljo upravljati svojih hormonov. To je bilo zame zelo pomembno spoznanje," je bila odkrita Živa.

Tudi Ravberjeva opozarja, da je nasvet "samo manj jej in več se gibaj" pogosto preveč poenostavljen in ne deluje pri vseh. "Če bi ta izjava držala, danes o debelosti ne bi govorili kot o velikem javnozdravstvenem problemu. Vedno znova moramo poudariti, da govorimo o kompleksni kronični bolezni. Debelost posameznika spremlja vse življenje, podobno kot sladkorna bolezen, motnje presnove maščob ali visok krvni tlak. Ozadje bolezni je zelo kompleksno. Maščobno tkivo ni zgolj zaloga energije. Je presnovno aktiven organ, ki izloča številne snovi in vpliva na zdravje celotnega organizma," pojasni.

Spomnila je tudi, da je debelost povezana tudi z delovanjem možganov, hormoni lakote in sitosti ter številnimi drugimi mehanizmi. Pomembni so tudi genetika, okolje, pomanjkanje spanja, stres, prehrana, nekatera zdravila in hormonska stanja. "Po domače povedano: nekdo z dobro uravnanimi sistemi bo veliko lažje nadzoroval svojo telesno težo kot nekdo, pri katerem ti mehanizmi ne delujejo optimalno. Zato pri številnih bolnikih zgolj sprememba življenjskega sloga ni dovolj," poudarja.

Eden od razlogov, zakaj je izgubljene kilograme tako težko obdržati, je odziv telesa na izgubo teže. Zdravnica je pojasnila, da ko začnemo z zelo restriktivno dieto, telo zmanjša osnovno porabo energije, hkrati pa se spremenijo hormonski mehanizmi, ki povečajo občutek lakote. Telo se poskuša vrniti k teži, ki jo pozna.

Prav zato Ravberjeva opozarja, da zelo stroge diete dolgoročno niso vzdržne. "Težko je kakovostno živeti z zelo nizkim vnosom kalorij. Ko človek takšno dieto prekine in si dovoli nekoliko več svobode, telo to pogosto razume kot znak, da mora čim prej obnoviti zaloge energije," pravi. Zato se lahko zgodi, da po zelo restriktivni dieti čez nekaj časa pridobimo še več kilogramov, kot smo jih izgubili.

Živa je opisala svoje težave z občutkom lakote, ki se nikoli ni umiril. "Lahko sem pojedla cel obrok in bila fizično sita. Lahko sem bila celo preveč sita. A kljub temu sem še vedno razmišljala o hrani in čutila potrebo po njej," pripoveduje. Ta občutek primerja z občutkom potapljača, ki se dviguje proti površju in ves čas razmišlja o tem, da potrebuje zrak.

Šele, ko je začela živeti s partnerjem, je ugotovila, da vsi ljudje hrane ne doživljajo na enak način. "Jaz sem mislila, da je normalno, da si ves čas lačen in da o hrani nenehno razmišljaš. Potem sem ugotovila, da ni. Ni normalno, da po obroku še naprej čutiš lakoto ali da si zaradi hrane v nekakšni stalni pripravljenosti in tesnobi," pravi.

Dr. Ravberjeva je pojasnila, da je zmanjšanje tega prehranskega šuma eden od ciljev zdravljenja. Ko lakota in nenehne misli o hrani popustijo, je človeku lažje spreminjati prehranjevalne in gibalne navade.

V primeru, ko kljub spremembam življenjskega sloga, torej prehranskih in gibalnih navad, želenih rezultatov ni, je za zdravljenje debelosti smiselno poiskati pomoč pri zdravniku. Ob tem Ravberjeva opozarja, da je glede debelosti še vedno veliko stigme in da se pogosto bolniki, ki prvič obiščejo njeno ambulanto, skoraj opravičujejo za svoje stanje.

"Človek, ki ima 30 ali več kilogramov prekomerne telesne teže, praviloma potrebuje strokovno obravnavo. Na srečo imamo danes različne centre in strokovne time, kjer posamezniku pomagamo celostno. Skupaj pripravimo načrt, ki lahko vključuje spremembe življenjskega sloga, prehransko podporo, zdravila in pri nekaterih tudi metabolno kirurgijo," pravi Ravberjeva in dodaja, da za posameznika nato poiščejo kombinacijo pristopov, ki mu bo najbolj pomagala.

V Sloveniji so trenutno na voljo zdravila, ki delujejo na inkretinski sistem. "Poenostavljeno povedano: pomagajo uravnavati ravnovesje med hormoni lakote in sitosti. S tem zmanjšajo prehranski šum, o katerem smo govorili prej. Poleg tega ustvarijo občutek hitrejše sitosti in upočasnijo praznjenje želodca, zato ljudje fizično pojedo manj hrane," pojasnjuje.

Tudi Živa je začela kilograme izgubljati šele, ko je ostalim pristopom dodala tudi zdravila. Z zdravili se zdravi že tri leta, v tem času pa je končno začela izgubljati kilograme in zdaj tehtnica kaže že 30 kilogramov manj. Pri tem pa je zelo jasna: zdravil ni izbrala zato, ker bi iskala lažjo pot.

"Odločila sem se zato, ker želim živeti. Celo življenje živim v tem telesu. Dobro vem, da sem debela. Ni mi treba, da mi to kdo pove. Zavedam se bolečin. Zavedam se zdravstvenih težav. Zavedam se tudi tega, da je telo stalno pod obremenitvijo. Ko ugotoviš, da samo z dietami ne gre, moraš poiskati pomoč," pravi Živa, ki poleg terapije z zdravili sodeluje tudi s klinično dietetičarko in psihiatrom.

Kot pravi, pa zdravila niso opravila vsega dela. Pomagala so ji predvsem tako, da je lahko začela opravljati tisti težji del – spreminjati življenjske navade, odnos do hrane in način razmišljanja. Ena prvih stvari, kjer je po izgubi kilogramov opazila izboljšanje, je bilo spanje. "Prej sem spala z več blazinami, praktično v polsedečem položaju, da sem lažje dihala. Danes je to precej drugače," pravi in dodaja, da se zdaj precej lažje tudi giba in ima več energije.

Je pa pri svoji odločitvi, da se zdravi z zdravili naletela tudi na negativne odzive ljudi. "Meni je bilo vedno zanimivo, da so me nekateri obsojali ravno zato, ker sem končno našla nekaj, kar mi pomaga. Kot da bi bil problem to, da si pomagam. Veliko ljudi misli, da gre za hitro rešitev. Toda za tem je pogosto celo življenje poskusov, diet, razočaranj in iskanja odgovorov," pravi Živa.

Tudi dr. Ravberjeva opozarja, da bomo morali kot družba na debelost začeti gledati drugače. Ne le kot estetsko težavo in kot posledico lenobe, pač pa kot kronično bolezen, ki zahteva ustrezno zdravljenje. Cilj tega zdravljenja pa ni, da je človek zgolj videti drugače, temveč da je bolj zdrav, bolj funkcionalen in lahko bolj kakovostno živi.

Kakovostno hujšanje torej ni tekma s tehtnico. Morda je pomembnejše vprašanje, kaj se zgodi z našim zdravjem, počutjem, gibanjem, odnosom do hrane in predvsem z našim vsakdanjim življenjem. Da lahko zaradi sprememb živimo bolje, bolj zdravo, bolj polno in dlje.