Tomaž Mihelič: Marsikdo mi je zameril, ker se je prepoznal v knjigi

Tomaž Mihelič se je odločil za drugačen dopust. Ni odšel na plažo, odpravil se je na znamenito Jakobovo pot oziroma El Camino de Santiago in o tem napisal knjigo. Knjigo, za katero pravi, da ni še ena knjiga o Caminu. In res ni. V njej skozi svoje dojemanje okolice razlaga dogodke, predvsem pa predstavlja ljudi, ki mu 'prekrižajo' pot. Brez olepšav. Je veselje in je žalost, je toplina in je bolečina.

"V bistvu sem šel čisto iz ekonomičnega vzgiba. Zato, ker se mi je zdelo, da bo to en tak zelo poceni in kakovosten dopust, da bom lahko tam toliko časa, kolikor si ga bom vzel. Rekel sem si, da bom približno en mesec hodil, kar najraje počnem v življenju poleg kolesarjenja, in da bom večji del poti skozi naravo občudoval vse to, saj sem aktiven dopustnik. Ne predstavljam si dopusta, da bi ležal na ležalniku pod soncem in gojil kožnega raka. /.../ Najlepše je, ko ljudje občutijo, kar si zlil med platnici in so podobnih spoznanj. Konec koncev si življenja ne lastimo, ker imamo vsi, več ali manj, podobne izzive, izkušnje, čustva. Vsi hrepenimo, da bi bili čim bolj zadovoljni," je dejal.

V knjigi se je razpisal o stvari, ki ga v življenju najbolj zanima – o odnosih. Z ljudmi, ki jih je spoznal na caminu, je ostal v stikih, so mu pa nekateri, ki so se prepoznali v knjigi, to tudi zamerili. Kljub temu zgodbe ni popisal zaradi sebe, temveč zaradi ljudi v Tanzaniji. Potovanje v Afriko ga je namreč močno pretreslo, zato se je odločil, da bo zaslužek namenil njim: "Ko sem prišel tja, sem se odločil, da ne bom soustvarjal te bede, ampak da bom storil nekaj, da bi izboljšal oziroma pomagal narediti človeka vredno življenje," je dejal.

Kako se spopada z negativnimi komentarji, kakšno je bilo njegovo odraščanje, kako je bilo stopati po neuhojeni poti in kako je bilo s Sestrami stopiti na evrovizijski oder? Več o tem v POPkastu.