Tri desetletja Športnih iger mladih: zgodba o širjenju, povezovanju in uspehu

Idejni vodja iger Zdravko Marić si ni nikoli predstavljal, da bo zadeva postala tako velika. Sprva so si želeli le nekaj narediti v Splitu. Začelo se je s turnirji v malem nogometu, se spominja, danes pa jih ljudje okličejo za vizionarje. Športnih dejavnosti je takrat na Hrvaškem primanjkovalo, saj se Hrvati radi pohvalijo, da so športni narod, pravi Marić: "Imeli smo enega zelo aktivnega duhovnika, ki je to počel za nas, nato so ga premestili v drugo župnijo in jaz kot glavni ministrant sem bil tisti, ki je moral to nadaljevati." In to je nadaljeval zadnjih 30 let, a zasluge za idejo pripadajo tistemu duhovniku, še danes pove.

Vse, kar se je zgodilo kasneje, je plod vztrajnosti. Že premik iz Splita na Hrvaško je bil nepredstavljiv, kar se je zgodilo kasneje, pa ni nihče pričakoval. Danes pri Športnih igrah mladih sodelujejo že štiri države - Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Slovenija, ob 30. obletnici prihodnje leto pa se jim pridruži še Severna Makedonija. 

Slovenija je letos igre gostila že drugo leto in vodja iger je pohvalil slovensko ekipo. Poudaril je: "Naredili smo prvo projekcijo dosežka v Sloveniji. Mi smo imeli projekcijo za prvo leto 30.000, drugo leto pa je bila točna številka 58.690 otrok. Igrali smo v 49 občinah, v okoli 77 mestih." Za prihodnje leto v Sloveniji pričakujejo več kot 70.000 otrok. 

Financiranje Športnih iger mladih temelji na kombinaciji podpore lokalnih oblasti, vlade in sponzorjev. Marić je izpostavil nujnost podpore slovenske vlade, s katero so vzpostavili dobro sodelovanje. Ocenil je, da sta premier Robert Golob in minister Matjaž Han pokazala razumevanje in sodelovalnost, a priznal je tudi, da ni bilo vse uresničeno, kot je bilo dogovorjeno. Za nadaljnjo prisotnost iger v Sloveniji pa je pomemben odziv države. 

Njihovim ambasadorjem, ki so najpomembnejši promotorji iger, se je nedavno priključil Goran Dragić, med njimi so tudi Predrag Mijatović in Šime Vrsaljko. Ti športniki so za otroke največji vzor, je poudaril Marić. Najboljše pa se mu zdi, da so ambasadorji z otroki aktivni – pridejo, pokličejo, pošiljajo sporočila, drese, se fotografirajo z njimi. Naziv ambasadorja po njegovih besedah ne jemljejo zgolj kot čast, temveč tudi kot neke vrste obveznost: "Otrokom predajajo sporočilo, da se je pomembno ukvarjati s športom in da je pomembno tekmovati na igrah."