Med njimi so tudi takšni, ki niso kmetje, ki sami ne bi pridelovali, obdelovali. Tudi v Sloveniji, ne sicer v veliki meri, pa vendarle prihaja do špekulativnih nakupov zemljišč, na katerih potem delajo najeti delavci. To je tudi zaradi načina, kako Evropska unija deli denar, namenjen kmetijstvu in živinoreji.
Kot bi dejal Superhik iz Alana Forda, vzameš revnim in daš bogatim. Tako s prispodobo dr. Erjavec opiše sistem razdeljevanja evropskega denarja za kmetijstvo. Na ravni Unije kar polovico denarja, ki ga je še vedno ogromno, dobi 5 odstotkov prosilcev.
In še, kot da bi škropil po velikem sistemu, pravi, kogar zadane, ga zadane, pomemben del subvencij dobijo tisti, ki hrane sploh ne pridelujejo. Več pa dobijo tisti, ki imajo več hektarjev.
Pojasnjuje tudi, zakaj je bilo toliko protestov pri nedavnem razpisu za pomoč gorskim kmetijam pri nas, ko je denar dobilo nekaj več kot 60 kmetij, prijavilo se jih je več kot 200.
Slovensko kmetijstvo se tako kot tudi drugje po Evropi sooča s propadom tradicionalnih kmetij. Iz tega se jih je resda izvilo nekaj, ki so ubrali pot inovativnega, trajnostnega kmetovanja, vendar premalo, morda jih je kakšnih 2 tisoč, pravi dr. Erjavec, od skupno okoli 70 tisoč v Sloveniji.
Kmetijstvo pri nas je polno klišejev in stereotipov
Dr. Erjavec izjemno dobro pozna razmere na podeželju. Opozarja na več stvari, med drugim, da je mladim, ki bi radi uvajali drugačen način kmetovanja, zelo težko prepričati domače, tudi zato ima Slovenija enega najnižjih deležev mladih kmetov v Evropi.
Velik problem je tudi sociala. Kdo, pravi, je sploh slišal za tisoče kmetic, ki so delale celo življenje in so brez evra pokojnine. Kdo za tiste, ki umrejo v revščini, brez elektrike, sami.
Ali kmetje vedno rabijo grešnega kozla?
Šokiran sem, pravi dr. Erjavec, kako vse poteka kot iz kakšnega političnega učbenika, ko nekdo na vrhu hierarhije, lahko politična stranka, z zelo enostavnimi sporočili usmeri jezo ljudi v nekoga ali nekaj, naj bodo to migranti ali pa sporazum Mercosur. Čez 20 let, pravi, se bodo vsi čudili, zakaj smo se tako branili za Evropo ugodnega sporazuma. Trg zagotovo ne bo preplavljen z izdelki, uvoženimi iz držav Latinske Amerike, v Bruslju pa tudi razmišljajo, da bi zaposlili dodatnih 500 inšpektorjev, ki bi nadzorovali kakovost uvožene hrane.
Bomo v Tivoliju sadili krompir?
Za koliko časa bi imeli hrano, če bi se meje zaprle? Strašiti je nedostojno, poudarja dr. Erjavec, strašiti, da bomo lačni. Dokler smo del tako velike skupnosti, kot je Evropska unija, bo hrane dovolj. Zalog je dovolj, in kot se je pokazalo pri epidemiji covida, lačni nismo bili kljub skoraj popolnemu zaprtju družbe.
Resda so nekatere države, kot je Švica, znova aktivirale natančne načrte, kako nahraniti ljudi, katera športna igrišča bodo spremenili v njive krompirja in podobno. Saj mi bi tudi lahko, se pošali dr. Erjavec, sadili v Tivoliju.
Kaj je prihodnost slovenskega kmeta? Je to zadružništvo? Zakaj pri nas ne zaživi v večjem obsegu? Kdo zares kroji cene hrane? Kako mestni in tisti s podeželja vidimo drug drugega? Vse to in še več v pogovoru z dr. Emilom Erjavcem v Popcastu.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.