Mesec dni po vselitvi: radost za zaprte, izziv za zaposlene

Nov zapor pa predstavlja velik izziv za zaposlene. "Uslužbenci so zelo hitro usvojili vse potrebno, kar je povezano z arhitekturo, nekoliko bolj kompleksno uvajanje je potekalo pri spoznavanju in upravljanju tehničnih sistemov. Razumemo, da tisti, ki imajo mogoče malo več izkušenj, so nekoliko starejši, to za njih predstavlja dodaten stres, ampak imajo ves suport. Mlajši pa so to zelo hitro osvojili, uporabljajo in tudi odzivi so bili zelo pozitivni," je povedal Narić.

Povšetovo in Dobrunje je nemogoče primerjati, je dodal generalni direktor URSIKS, a poudaril: "Seveda so pomembni programi za resocializacijo zaprtih oseb, ampak ključnega pomena zame je, da zaposleni dobivamo nove in predvsem varne delovne pogoje, ki so temelj, osnova."

V Dobrunjah je trenutno 192 zaprtih, zaseden je 60-odstotno. Praznih je še 128 postelj, ki jih bodo postopno polnili in tako razbremenili druge zapore v državi, a kadrovska stiska ostaja, četudi se že kaže luč na koncu tunela. "Septembra se je pozitivna reklama za zaposlovanje že začela obrestovati - začeli smo naslavljati prave probleme in rešitve in bonitete, ki jih naš poklic prinaša. Lahko se pohvalim, da smo v zadnjem letu pridobili nekaj kadra. Ta trenutek poteka druga generacija pravosodnih policistov, ki je številčna za naš sistem glede na leta poprej. Leta poprej smo imeli od 3 do 6 kandidatov, zdaj imamo dve generaciji po 15 kandidatov. To je napredek, nakazuje se nam tretja generacija še številčnejša," je zadovoljno pojasnil direktor URSIKS.

Ki pa ni preslišal notranjega ministra Francija Matotza, ki napoveduje izvzetje policistov iz enotnega plačnega sistema. "Lahko rečem samo spoštovanja vredno za kolege policiste," je poudaril v upanju, da bi se podobno zavzeli tudi za zaposlene v URSIKS. "Menim, da bi morali resorni ministri sesti skupaj, tako za notranje zadeve, pravosodje, mogoče tudi vojska, gasilci. Mi nismo tisti, ki smo, bom grdo rekel, navadni javni uslužbenci, in bo treba drugače obravnavati naše potrebe."

"Naša naloga je, da pri zaprtih prepoznamo dejavnike tveganja, da jih odpravljamo in ne da samo izločimo ljudi iz družbe, ampak moramo z njimi delati, da jih pripravimo na življenje po prestani kazni. Naš sistem je tako postavljen, da vsak, ki pride v zapor, bo nekoč zunaj. Mi imamo tudi dosmrtno kazen, ni še bila izrečena, ampak tudi takšni posamezniki lahko po 25-tem letu zapora zaprosijo za pogojno," je povedal Goran Narić, ki razume, da neko zavržno kaznivo dejanje v družbi sprošča negativna čustva, a opozarja, da zapori le izvršujejo sodbe, ki jih izrečejo sodišča.

Zato, kot je dodal: "Naša naloga je torej, da se z njimi ukvarjamo, da ko pridejo enkrat ven, da so boljši ljudje, da bodo živeli skladno z družbenimi normami. Nenazadnje pa so oni lahko naši sosedje, vsi si pa želimo nekih dobrih medsosedskih odnosov." Generalni direktor pa je dodal, da bi bilo zanje najbolj enostavno, če bi ljudi samo zaprli. "Mi bi lahko ljudi zaprli, dve uri bi jih spustili ven po zakonu in se z njimi ne bi ukvarjali, ampak zamislite si, kaj bi v tem primeru s temi ljudmi lahko počeli, ko bi odslužili kazen? Naše poslanstvo je resocializacija in priprava posameznika na ponovno vključitev v družbo. Menim, da je mehek prestop iz zaprtega okolja, postopno vključevanje v družbo izrednega pomena," je dejal.

Ob delu z zaprtimi človek spozna, da se vsak od nas lahko znajde na drugi strani rešetk. Zgodbe, ki so ljudi pripeljale za rešetke, so seveda različne, tudi ne gre posploševati. Oba sogovornika, ki sta v sistemu začela kot pravosodna policista, imata številne izkušnje z zaprtimi in priznavata, da je včasih težko, zlasti ko gre za obravnavo storilcev najbolj zavržnih kaznivih dejanj. "Tudi mi se včasih soočamo z nekim drugačnim pogledom na zaprtega, ki je storil neko zavržno kaznivo dejanje in se je težko s tem, govorim iz lastne izkušnje, posvetiti delu z njim, ampak smo profesionalci in zadeve moramo speljati tako, kot nam nalaga zakon," je opisal in dodal, da povečevanje dolžine kazni ali zaostrovanje kazenske politike, to je pa znanstveno dokazano, pa ne prinaša rezultatov.

"Toda, zavedati se je treba, da smo lahko uspešni le toliko, kolikor nam posameznik, obsojenec ali pripornik, dovoli, da mu pomagamo, sodeluje v vseh programih, izobraževanjih, sledi nasvetom, upošteva pravila v zaporu," je dodal Goran Narić.

Sogovornika opažata, da se je v zadnjih letih populacija v zaporih spremenila. Vse več je ljudi, ki nima delovnih navad, zlasti pri mladih delo ni več vrednota. "Pri določenih je že uspeh, da nek posameznik, ki do prihoda v zapor ni imel nobenih delovnih izkušenj, da ob šestih zjutraj vstane, gre na zajtrk, in potem petnajst do sedmih odide na delo, pa četudi na delovnem mestu ni naredil praktično nič," je zaskrbljen Perše, ki se sprašuje, kje so bile vse institucije prej, preden je nek fant ali dekle prestopil prag zapora. Kajti velikokrat so to posamezniki, ki so že prej bili v zavodih, ustanovah, tudi prevzgojnem domu, a se zdi, da so bile vse predhodne postaje neučinkovite ali ne dovolj uspešne. Stanje v družbi pa se preslikava tudi na stanje v zaporu. Priča smo mladini, mladoletnikom, ki izgubljajo kontrolo, za katere se zdi, da ni meja, da ni pravil.

Vse več predrznosti pa opažajo tudi za zapahi, ki se kaže tudi v nespoštovanju do uniforme. "Ti ljudje, ki so bolj zahtevni, ponavadi so tudi bolj impulzivni, kar za nas pomeni, da predstavlja nek dejavnik tveganja, kateri je nepredvidljiv. Lahko povem, da dobrih 90 odstotkov so zaprte osebe korektne, spoštljive. Vsak, ki pride v našo institucijo, se mora podrediti pravilom. Ne moreš se sam odločiti, jaz bi pa šel na svež zrak ob tej uri, ampak greš takrat, ko je to predvideno. Recimo novi zapor v Ljubljani omogoča, arhitekturna zasnova je tako napredna, da nam že sama omogoča prilagojeno obravnavo za takšne, ki so nepredvidljivi, ki so nespoštljivi, ki so nenazadnje nevarni." je dejal direktor zapora Ljubljana.

Delo z zaprtimi je večplastno in kompleksno. Ne gre zgolj za varovanje zaprtih na poteh na sodišča ali zdravstvene ustanove ter skrb, da z zapora ne pobegnejo. "Denimo, mi imamo tudi primere, ko je nekdo obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja nad partnerko, a partnerka kljub temu želi priti na obisk. V takšnih primerih smo zelo pozorni in delamo korak za korakom," je še dodal Narić, ki pričakuje, da bo v bistveno boljših pogojih za bivanje v novem zaporu Ljubljana, kjer prevladuje celični sistem (večina sob je samskih), manj konfliktov in manj izrednih dogodkov, posledično manj stresnih situacij za zaposlene.

Ki pa pri delu z zaprtimi uporabljajo najmočnejše orožje - to je pogovor, komunikacijo. Na ta način rešijo večino konfliktov že v kali, sta potrdila oba, v pogovoru pa sta povedala tudi, zakaj sodna dvorana v zaporu, prva tovrstna v državi, še ni začela delovati, kako se soočajo z vse več primeri organiziranih kriminalnih združb ter tudi, kdaj bo zaživela prva terapevtska skupnost za zaprte, ki imajo težave z odvisnostmi.