Jacqueline Kennedy je bila po letih šele tretja najmlajša žena predsednika ZDA, toda zagotovo najbolj fotografirana in posnemana. Pozornost je vzbujala že v času, ko je bil JFK še senator.
Med predsedniško kampanjo so Jacqueline začeli očitati njeno frankofilstvo. Obsojali so jo predvsem zaradi oblek pariških modnih kreatorjev, ki jih je nosila skoraj brez izjeme. Predana svojemu možu in njegovim življenjskim načrtom ni potrebovala veliko časa, da je prilagodila svoj osebni okus državniškim zahtevam. Pri tem pa je izkazala tudi zvrhano mero inteligence in vztrajnosti. Za oblikovalca svojih oblačil je izbrala Olega Cassinija, ki je v ZDA kot vrhunski krojač delal od leta 1942, vendar se nista nehala zgledovati po francoski modi. Začela je nositi klobuke, rokavice in torbice, ki so jih izdelovali ameriški modisti. A tudi te je naročala glede na predloge iz evropskih modnih revij. Kot je v pismu zaupala Diani Vreeland, usmerjevalki ameriškega modnega okusa, je imela rada »zelo preproste, gladke obleke, še najbližje Balenciagi in Givenchyju, ali pa Chaneline žametne kostime«.
Kako pomembna je bila v tistih časih obleka, je mogoče ponazoriti z osuplostjo, ki sta jo predsednik in prva dama povzročila s svojim nastopom med inavgruacijskim govorom 20. januarja 1960. JFK si je drznil sleči plašč, Jacqueline pa je namesto temne barve za svoja oblačila izbrala kremasto bež! Na ozadju drugih politikov in njihovih žena je bila Jacqueline v tej barvi razpoznavna od daleč. Z barvami je poslej vseskozi skrbela za to, pripomogli pa so tudi grafično izčiščeni modeli njenih oblačil, brez vsemogočih okraskov, ki bi lahko odvračali pozornost od celotne pojave.
Jacqueline so v slogu oblačenja brž začele posnemati Američanke. K priljubljenosti njenega stila pa je pripomogel tudi vzhajajoči medij –televizija, saj so jo kamere spremljale na vsakem koraku. Tako je pridobila posnemovalke tudi po svetu. Svoje medijske vloge se je zavedala in njena oblačila so bila zagotovo predvsem kostumi za gledalce pred ekrani, saj je bil JFK prvi predsedniški kandidat, ki se je soočil s svojim protikandidatom, kar je vzpodbudila prav televizija, in prvi predsednik, ki je imel novinarsko konferenco po nastopu funkcije pred televizijskimi kamerami.
Jacqueline se je kot prva dama lotila tudi stilske prenove Bele hiše in dosegla marsikaj za okrepitev njene vloge v ameriškem in mednarodnem življenju. Za prenovo je skrbel umetnostnozgodovinski svet, sredstva je zbirala posebna fundacija, prvikrat so izdali tiskani vodnik po Beli hiši in posneli celo televizijsko oddajo, ki jo je vodila kar Jacqueline. Zavzela se je tudi za zakon, ki je preprečil odnašanje stvari iz Bele hiše ali spreminjanje njene nove vloge. JFK je vanjo vabil zelo različne povabljence, poleg ustaljenih državniških obiskov še nobelovce, umetnike …Po obisku francoskega kulturnega ministra in pisatelja Andreeja Malrauxa je pripomnil: »Veliko bolj ga je zanimala Jackie kot jaz – kar popolnoma razumem.« Po zaslugi Jacqueline je Francija posodila ZDA Da Vincijev portret Mone Lise, ki si ga je najprej v Washingtonu, nato pa v New Yorku ogledalo na tisoče Američanov.
Ameriška razstava postavlja na ogled 80 originalnih oblek in modnih dodatkov, ki jih je Jacky nosila med predsedniško kampanjo, inavgruacijskimi slovesnostmi, v Beli hiši in na državniških obiskih po svetu, pa tudi pisma in drugi dokumenti, ki ponazarjajo takratni čas. Gradivo zanjo je prispevala Knjižnica in muzej Johna F. Kennedyja iz Bostona, kjer bo razstava našla tudi svoj trajni domicil.
