Pri trgovanju z organi je sodeloval tudi sam, saj je, kot je dejal, odstranil organe več kot stotim usmrčenim zapornikom. 38-letni kitajski zdravnik, ki je v Združenih državah zaprosil za azil, je spregovoril zaradi slabe vesti. Dogodek, ki mu je bil priča pred štirimi leti, pa je postal njegova nočna mora. Zapornika so ustrelili, padel je na tla, vendar je bil še živ. Namenoma ga niso ubili, da ne bi poškodovali organov. Odnesli so ga v reševalni avto in mu odstranili ledvici. Po posegu je še vedno dihal, srce mu je bilo.
Takšnih primerov je po Wangovih besedah na stotine. Primerne darovalce med na smrt obsojenimi zaporniki naj bi izbrali že v zaporih. Ti so potem tudi prvi usmrčeni na za Kitajce vsakdanjih množičnih usmrtitvah. Kot je dejal Wang, na smrt obsojenih zapornikov in njihovih družin niso nikoli vprašali, ali se strinjajo s posmrtnim darovanjem organov. Sicer pa ledvic, kože ali roženic, organov po katerih je povpraševanje največje, niso darovali, pač pa prodajali bogatim zahodnjakom.
Kitajske oblasti trdijo, da je presajanje organov usmrčenih zapornikov nadzorovano in mogoče le ob soglasju njihovih sorodnikov. Poročila mednarodnih humanitarnih organizacij in pričevanja vpletenih so žal drugačna.
