Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš
2. julij: Ljubljana - London in prisrčen sprejem v Islamabadu
"Še pet čez sedmo sem vas slišal, ko ste dajali intervjuje, zdaj vas pa čakajo vsi potniki na letalu," je vso pot do letala mož Adrie žugal Tomažu. "Res se opravičujemo, sami smo krivi", smo dejali. A je šlo res vse narobe: malo gneče, malo neprijaznosti, veliko poslavljanja in doplačilo 40 tisočakov za 18 kilogramov presežka prtljage. In ko v diru mimo vseh vrst in po treh opozorilih iz zvočnikov sedemo v letalo, naročimo šampanjec. Še preden pa nazdravimo, se oglasi Stipe: "A res moramo v Londonu z enega letališča na drugega? Jaz namreč nimam vize. Kot hrvaški državljan bi jo potreboval."
Dobro, da smo imeli na letalu Francija Buta, ki se mu ob tej priložnosti zahvaljujemo. Ko smo čakali prtljago, z nami je bil tudi Stipe, ki je dobil 24-urno vizo, je neka Slovenka Tomažu podarila kvačkan rdeč nagelj. Stipe je čez nekaj časa komentiral: "A so ti to komunisti dali?" "Ne, ena punca za na britof. Pot na britof 13," je dejal Tomaž.
Prva misel na londonskem letališču, ko imamo spet vse pod kontrolo, je: pivo! In ko le pride natakarica, Tomaž naroči: "Dvakrat nič brez kruha. Za poobedek bomo pa zobotrebce grgrali, saj bomo le tako kaj privarčevali." Glede na naporno zbiranje financ pred odpravo in glede na dejstvo, da je sam sebi največji sponzor, je Tomaž odpravo večkrat imenoval "open the stumf odprava". Hočemo plačati s kartico, pa se spet oglasi Tomaž: "Kartice bomo potem, ko bomo helikopter klicali, ne zdaj na začetku. Pa še poceni je za nas tukaj. Angleži morajo delati za funte, mi jih pa lahko kupimo!" Tik pred letom proti Islamabadu nakupimo še pet steklenic rdečega vina - kako dragocena bo ta pijača v baznem taboru - in vso opremo za poslušanje glasbe - tega res ne sme manjkati. Tomaž si kupi celo sončne celice za i-Pod, da se bodo polnile v steni.
Po sedmih urah leta prispemo v Islamabad. V nas pa najprej udari vročina - 38 stopinj ob šestih zjutraj! Omotični od noči brez spanja se skozi gnečo prerinemo v pakistanski svet. Prisrčni objemi z ljudmi z agencije Nazir Sabirja, ki je Tomažu vse organizirala že pred dvema letoma. Tako že poznajo tudi Ando, Natašo in Stipeta.
Dan bolj preždimo, vsaka aklimatizacija pač terja svoj čas. Bolj domače pa se počutimo v italijanski restavraciji. Je namreč edina v Islamabadu, kjer lahko naročiš tudi pivo in vino. "Veš, kako jih naučiš, da krompir do konca skuhajo? Naročiš pire. Potem pa naj surovega tlačijo, če hočejo," nas uči Tomaž in se zagleda v Stipetov krožnik. "Da vidim, kakšna je ta tvoja krava!" "Samo pazi, da ne boš preveč gledal," ga opozori Stipe, ki sluti lačen Tomažev namen.
3. julij: Prve informacije in priporočilo bogovom
Z nami v bazi bo tudi Javed Hussain. Dobimo prve informacije. Vreme je bilo doslej neugodno. Vroče je in 14 dni je deževalo, v gorah pa snežilo. Veliko plazov je, je zaskrbljen Javed, Humar pa se razveseli - bo spodaj vsaj trd led za plezanje! Ko pa izve, da so na južni strani Nanga Parbata tudi Korejci, ki že več kot dvajset dni poskušajo po Messnerjevi smeri, in so po zadnjih informacijah dosegli višino čez 7000 metrov, se oglasi "To pa je že kičasto!"
Bog je eden, poti do njega so različne. V znak spoštovanja se domačim bogovom priporočimo v mošeji Fasial Mosque. Vsak se poglobi vase, prosimo pa le za eno stvar, da pride Tomaž živ gor in dol. Nakupimo manjkajoče - zdravnica Anda infuzijo, kisik in podobno, baterije, zemljevide gore, gorivo za življenje v baznem taboru. Srečamo se tudi z Nazirjem Sabirjem, najboljšim pakistanskim alpinistom vseh časov, ki je tudi predsednik pakistanske planinske zveze. Pove, da je letos sila nenavadno leto, z velikimi temperaturnimi skoki in da nam predvsem z vremenom želi veliko sreče. Da jo bomo res potrebovali, je pokazala tudi izkušnja pred dvema letoma.
4. julij: Karavana odrine proti gori
Zadnji vzdihljaji pakistanske civilizacije s klimatiziranimi sobami, solato za kosilo, ustrežljivimi ljudmi okoli nas. Čez eno uro odrinemo. Imamo vse, kargo (prtljaga poslana vnaprej) je tudi že pripravljen za na pot. Te opreme je za okoli 300 kilogramov.
Čaka nas dvodnevni Camel Trophy, ceste, ki jih redno odnašajo reke in hudourniki. A, kot pravi Tomaž: "The road is open!"