Današnji otroci so pogosto zelo trmasti, v puberteti postanejo še uporniki in številni starši enostavno ne vedo, kako jih umiriti in kako (ponovno) prevzeti nadzor nad situacijo. Seveda želijo za svoje otroke samo najboljše, zato praktično že od njihovega rojstva varčujejo za njihovo prihodnost. A otroci za to nemalokrat niso hvaležni in namesto spoštovanja starši pod nos konstantno dobivajo grde besede, ko beseda nanese na kakšno hišno opravilo, pa na tisoče izgovorov in očitkov o zlorabi. Na nas se je denimo obrnil bralec Janko, ki se sprašuje, kako otroku dopovedati, da se mora učiti, lepo obnašati, spoštovati starše in stare starše. Kot pravi Melita Kuhar, zakonska in partnerska svetovalka, je to vprašanje večno in ji ga obupani starši zelo pogosto postavijo, ko se oglasijo v njeni Svetovalnici. Poudarja, da je veliko odvisno od starosti otroka. »Kar smo starši naredili do otrokovega približno šestega leta starosti, se kaže v njegovem poznejšem otroštvu.«
Za vzgojo je torej ključnega pomena prvih nekaj let življenja, a starši takrat še ne razmišljajo o tem, kakšne posledice lahko ima njihovo stalno popuščanje in vse večje uveljavljanje otrokove volje. »Če smo otroka v primarni socializaciji učili vrednot bontona, spoštovanja in ustrezne delovne discipline ter mu privzgojili delovne navade ter prevzemanje odgovornosti, potem večjih odstopanj od primernega vedenja do staršev, starih staršev in drugih ljudi ne bo,« pojasnjuje strokovnjakinja in dodaja, da se je enostavno potrebno zavedati, da starši otroke vzgajamo z lastnim zgledom. »Če se sami zmrdujemo nad počasno starko na prehodu za pešce, nam pa se mudi in ji kažemo, naj se le podviza in to opazuje naš otrok, bo od nas povzel vedenje, da se starejših ljudi ne spoštuje in se jim žuga ter kaže grde grimase.«
Zavedati se je torej potrebno, da je otrok ogledalo svojih staršev, zato se morajo starši v prvi vrsti vprašati, ali so otroku resnično dober zgled? Ali spoštujejo delovne vrednote, so marljivi in spoštljivi do drugih in drugačnih? Kaj sporočajo najstniku, ki že tako ali tako nič ne vidi in ne sliši, saj je zaprt v svoj hormonski pubertetni svet? Kot pravi Melita Kuhar ne gre pričakovati, da bo otrok »sam od sebe po nekaj ur na dan sedel za mizo in se učil staršem na ljubo ali zaradi zavedanja, da bo le z marljivim učenjem lahko prišel do nekega poklica, s katerim bo lažje manevriral skozi odraslo življenje. Če ima privzgojene odgovornosti, se bo učil in dosegal solidne rezultate. Če tega nima in je razvajen ter navajen, da dobi vse, kar si zaželi, bodo veliki problemi. Ker nima odgovornosti do odločitev in se pogosto sploh ne zaveda posledic - je pač len, pasiven in deluje, kot da mu je vseeno.«
Včasih je treba udariti po mizi
A naj se starši še tako trudijo v primarni socializaciji vse narediti prav, to še ne pomeni, da bodo otroci pozneje zagotovo sodelovali z njimi in bodo poslušni ter ubogljivi. »Dejstvo je, da otrok ne moremo v nič prisiliti, če so se sami odločili, da se gredo 'gluhe in slepe' potnike na družinski ladji. Pri tem ne pomaga niti izsiljevanje, da bomo pa za kazen vzeli telefon ali prepovedali uporabo računalnika. Marsikateremu najstniku ni veliko mar za tako kazen, saj zaradi nje ne bo naredil, kar se od njega zahteva ali pričakuje,« meni strokovnjakinja iz Svetovalnice ter s tem že deloma odgovori na vprašanje mamice, ki nam je pisala, ker ne ve, kako izboljšati odnos s svojimi otroki. »Kako naj jih pripravim do tega, da ne bi bilo potrebno vsak dan prositi in ponavljati eno in isto stvar, da bi sami od sebe izpolnili svoje šolske obveznosti in domače zadolžitve, kot so pospravljanje sobe, sesanje stanovanja,« jo je zanimalo.
Kot že rečeno, se da z ustreznimi vzgojnimi ukrepi še največ storiti v obdobju med drugim in šestim letom starosti otroka oziroma v času primarne socializacije. To pomeni, da je potrebno včasih tudi udariti po mizi in dati jasno vedeti, čigava beseda bo obveljala. »Tisti starši, ki so v tem času dosledno uveljavljali svojo zdravo starševsko avtoriteto in od otroka terjali izvrševanje določenih aktivnosti doma, (sesanje, zlaganje posode v pomivalni stroj, zlaganje posušenega perila, odnašanje smeti, pospravljanje igrač in sobe in tako dalje), lahko pozneje ob vstopu otroka v obdobje pubertete pričakujejo več sodelovanja, pojasnjuje zakonska in partnerska svetovalka, a obenem poudarja, da se bodo vsi pubertetniki upirali navodilom in 'teženju' staršev. Eni bolj, drugi nekoliko manj.
A kar priznajmo si, tudi mi v tistih letih nismo bili ravno angelčki, čeprav pa je res, kar ugotavlja tudi Melita Kuhar, da smo bili po večini še generacija, ki staršem ni toliko upala jezikati in se upirati njihovi volji, medtem ko nove generacije niti slučajno ne priznavajo starševske avtoritete kot take. In ker v zgodnjem otroštvu niso pridobili občutka za to, da imajo starši nadzor nad njimi, ne vidijo prav nobenega razloga, zakaj bi poslušali in ubogali. »Le malokateri otrok bo kar sam od sebe izpolnjeval svoje dolžnosti, sploh če mu poprej niso bile vcepljene in dosledno zahtevane. Hormoni in obdobje, ko se mladi morajo upirati je res težko obdobje za vse, tako za starše kot pubertetnike.«
Otroka je potrebno tudi pohvaliti, ne le grajati
Toda kaj potem staršem sploh še ostane? Je situacija povsem nerešljiva? Melita Kuhar meni, da je možna samo ena rešitev. »Sama staršem v Svetovalnici vedno svetujem, da je potrebnega veliko ljubečega pogovarjanja, ne zgolj kritiziranja otroka, česa ni naredil in kaj še mora narediti. Vedno znova je treba poudarjati tudi pozitivne plati njegove osebnosti in njegovih dosežkov, mu izkazovati starševsko ljubezen in pozornost ter kdaj pa kdaj kaj skupaj narediti, saj ste navsezadnje še vedno njegov vzor,« svetuje strokovnjakinja . »Vse preveč odraščajočih otrok mi namreč zaupa, da jih mine živeti, saj vedno vse naredijo narobe in nikoli ne dosegajo standarda, ki ga od njih zahtevajo in pričakujejo starši, temveč jih neprestano samo grajajo in kritizirajo. To pa lahko privede do nevarnih depresivnih stanj ali samomorilskih misli,« opozarja Melita Kuhar.
Podobne negativne in temačne misli lahko pri otrocih povzroči tudi mobing s strani vrstnikov. »Kako naj otroka potolažim in mu pomagam pred zbadljivkami in žalitvami, ki jih je deležen s strani sošolcev,« se sprašuje mamica Natasha, ki nam je svoje težave zaupala v obrazcu, kot ga najdete na dnu članka. Tudi v tem primeru je vse odvisno od starosti otroka. »Starši pri otroku vzpodbujamo njegove osebnostne značilnosti, na primer empatijo, to, da je potrebno pomagati drugim, biti uvideven ali pozoren ter se znati postaviti zase. Vsekakor gre za krepitev lastne vrednosti otroka kot osebnosti in za njegovo samozavest,« pojasnjuje Melita Kuhar. A to je lahko v primeru, ko si vrstniki ravno vašega otroka izberejo za tarčo žalitev in zbadljivk, tako rekoč pogubno.
Nasilni so običajno otroci nasilnih staršev
»Vsekakor je potrebno otroka opremiti z informacijami, kje naj v takih primerih poišče zaščito odraslih ljudi,« svetuje strokovnjakinja in dodaja, da ga je v prvi vrsti najbolje usmeriti na razrednika, kakšnega učitelja, ki mu je še posebej pri srcu, šolsko socialno službo ali ravnatelja/ravnateljico. »Naj ga ne bo strah ali naj mu ne bo nerodno poiskati zavetje pred čustvenim in psihičnim nasiljem, kar zbadljivke in žalitve so.« Poleg tega zakonska in partnerska svetovalka gospe Natashi polaga na srce, naj se poskuša pogovoriti s starši vrstnikov, ki so se spravili na njenega otroka. »Razložite jim, da ne dovolite, da njihov otrok žali vašega ter zahtevajte, naj se pogovorijo s svojimi nasilnimi otroki.«
Žal pa je v praksi pogosto tako, da so ravno ti starši doma nasilni do lastnih otrok ali v partnerskem odnosu, njihovi maltretirani otroci pa si najdejo ventil za lastne frustracije na drugih otrocih preko različnih vrsta nasilja, na podlagi svojih bogatih izkušenj pripoveduje Melita Kuhar. »Če bo potrebno poiščite tudi druge uradne poti, saj mora otrok videti, da delate vse v smeri, da ga zaščitite in vam bo tako zaupal ter mu boste tako tudi lahko pomagali,« svetuje obupani mamici Natashi, za katero smo prepričani, da bo, kot vsaka skrbna mama, naredila vse, da otroka obvaruje pred grdimi besedami ali celo udarci.
Kako do lepše in bolj varne prihodnosti?
Starši bi za svoje otroke resda naredili vse, a življenje je nepredvidljivo, hitro lahko pride do situacije, ko tega zaradi nesreče ali bolezni nismo več zmožni. To s seboj prinese hude stiske ter nešteto finančnih bremen – tudi za otroke. Takih scenarijev ne morete preprečiti, lahko pa sebe in svoje najbližje ustrezno zavarujete in si s tem zagotovite bolj miren spanec. Prav tako je pomembno, da začnete pravočasno razmišljati o prihodnosti svojih otrok in začnete za njihovo svetlo prihodnost že danes varčevati malo po malo, ob tem pa poskrbite tudi, da se denar ne le nalaga, temveč tudi plemeniti.
Res je, zavarovalniški jezik je pogosto težko razumljiv in da veliko ljudi za varčevanje še vedno izbira banke, kar je sicer dobro, a glede na nizke obrestne mere tudi zelo nedonosno. Če vas zanima, kako izgleda varčevanje denarja, ki ga je na koncu veliko več kot ste ga dajali na stran in kakšen paket zavarovanja izbrati, da boste vas in vaše najbližje kar najbolje zaščitili pred nepredvidenimi situacijami, kot so nesreča pri delu, bolezen ali smrt, nam v spodnjem obrazcu zaupajte vašo situacijo – naši strokovnjaki vam bodo z veseljem priskočili na pomoč s praktičnimi in uporabnimi nasveti v povsem razumljivem jeziku.
Sponzorirana vsebina
