Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš
9. julij
Včeraj zvečer smo iz baze okoli devetih zvečer zagledali lučke, ki so se bližale. Tomaž in Aleš sta se vrnila s prvega aklimatizacijskega vzpona. Nihče ni pričakoval, a v desetih urah sta se vsa premočena povzpela in sestopila s 5000 metrov. Utrujena? Morda, a videti jima ni bilo. Energija je kar kipela iz njiju: "Kocjan, a je tole monsun," me je gor vprašal Aleš. "Ne to ni monsun, tole je Nanga Parbat," sem mu odgovoril. Besede kar vrejo iz Tomaža, pa spomini na svojega mentorja Šraufa, zgodbe z odprav, medtem ko večerjamo – prvič tudi meso!
Današnja aklimatizacija je bila prva Aleševa izkušnja z Nango: "Včeraj se stene sploh še ni videlo, zato pravega občutka ni bilo. Pokazala se je šele danes. To so nepredstavljive dimenzije, zelo, zelo velika stena je to ... Tu se začneš močneje zavedati, kako majhen si. Včeraj pa se mi je zdelo čudno predvsem to, da je na 5000 metrih padal dež, da je vse gnilo, na vsakem koraku moraš paziti, skala je zelo lišajasta in spolzka. Moraš biti zelo previden, na vsakem koraku.Višina pa nama ni delala težav, očitno je, da se je aklimatizacija s Cholatse-ja obdržala, sicer ne bi zmogla v enem popoldnevu do 5000 metrov."
Tomaž pa: "Spodnji konec ima veliko brozge, kot pred dvema letoma, sneg je gnil, udira se do kolen in čez ..." Da so razmere obupne, pove podatek, da so Korejci od 80 dni, kolikor so pod Nango, imeli le sedem pelzalnih dni, Švicarji, na čelu z Jeanom Triolletom, ki so poskušali na vrh pred Mezano ridgem pa so imeli v 45 dneh le 4 plezalne dni – pred dnevi so odšli. "Razmere res niso rožnate," doda Aleš. "Gora se cedi, proti desni se ves čas plazi, po kanalih tečejo reke ...," prida Tomaž. Ko bosta nadaljevala aklimatizacijo, najbrž pojutrišnjem, ju v depoju na 4850 metrov že čaka nekaj plezalne opreme.
Jutro. Končno sem dočakala. Odprem zadrgo šotora in kaže se v vsej svoji lepoti. Res, ko je obsijana s soncem je Nanga milejša. Seraki niso tako izraziti, kot ruta jo ovija tanka meglica. Kar katapultira me iz šotora in se povzpnem na greben – zadihana, višina le naredi svoje – da se vsaj malo orientiram, kje leži ta naša baza. Pastirji z vasice Rupal ženejo krave in ovce na pašo, tudi okoli šotorov je včasih kravja gneča.
In kakšno predstavo sta nam danes uprizarjala osla: "Dej popust no, popust že enkrat," se Tomaž dere na oslico, ki vztrajno brca osla, ki jo s tulečim glasom prosi. Sicer pa - smisel življenja je ležanje na plaži - bi lahko naslovili današnji dan, saj smo se kopali v sedem stopinj mrzlem potoku, ki teče mimo baze. Bazenček pa je ostal še izpred dveh let, ko so ga naredili člani Humarjeve odprave. V potoku peremo umazane cunje, in kočno – lase, je namreč vsaj 30 stopinj. Da bi bila plaža popolna, pa je ovira le dejstvo, da je razkrita ženska koža v islamskem svetu prepovedana ...