Sankcije proti Iraku so bile uvedene kmalu po invaziji na Kuvajt leta 1990 in so v veljavi še danes, prav tako pa je še danes trdno na oblasti iraški predsednik Sadam Husein, kar jasno kaže, da sankcije niso dosegle svojega namena. V zadnjih letih so se povečevale kritike na račun sankcij, ki prizadevajo predvsem iraško civilno prebivalstvo, prihajalo pa je do njihovih pogostih kršitev. Nova ameriška administracija se je odločila, da tako ne gre več naprej in skovala načrt po katerem bi mednarodna skupnost sprostila sankcije, ki prizadevajo večino prebivalstva, hkrati pa ohranila mehanizme za zagotavljanje, da Sadam Husein ne bi obnovil svojih nekdanjih zalog orožij za množično uničevanje ali še kdaj postal grožnja svojim sosedom.
Po britanskem predlogu resolucije ostaja v veljavi tudi program "nafta za hrano" iz leta 1996, preko katerega je Iraku dovoljena prodaja nafte in nakup hrane, zdravil in drugega civilnega materiala. Irak lahko prodaja nafto, vendar se denar od prodaje nabira na posebnem računu pod nadzorom sankcijskega odbora ZN, ki odobrava posamezne iraške nakupe in plačuje dobaviteljem. Postopki v tem odboru so se velikokrat hudo zavlačevali, ker so predvsem ZDA in tudi Velika Britanija natanko pregledali vsak nakup, če se morda v njem ne skriva kakšen izdelek označen kot civilni, hkrati pa bi lahko bil uporabljen v vojaške namene. ZDA so zaradi tega vse bolj izgubljale propagandno vojno z Irakom, ki jih je obtoževal namernega stradanja civilistov, hkrati pa je cvetela ilegalna trgovina z nafto. Po novem osnutku resolucije bo lahko Irak brez težav uvažal avtomobile, kolesa, gradbeni material in druge nevojaške materiale, obenem pa bo vsaj deloma odpravljena prepoved civilnega zračnega prometa.
Glavni problem, ki še naprej ostaja, je dogovor o tem, kaj so materiali za dvojno uporabo, oziroma oblikovanje dokončnega seznama po katerem bi dovolili ali prepovedali uvoz določenega blaga. Sankcije ZN bodo sicer lahko odpravljene šele, ko bo Irak dovolil vrnitev inšpektorjem ZN, ki so se poslovili konec leta 1998 po ameriško-britanskem bombardiranju in se do danes niso vrnili, ker jih Bagdad noče spustiti v državo. VS je sicer sprejel resolucijo, po kateri bi se izvajanje sankcij zaustavilo, ko bi inšpektorji potrdili, da Irak nima programov orožij za množično uničevanje, vendar Irak meni, da lahko izsili odpravo sankcij brez izpolnitve tega pogoja.
