Razstava skuša spomniti na samostanski način življenja, na samozatajevanje, na neskončno marljivost in potrpežljivost menihov, je na dana šnji predstavitvi razstave povedal samostanski arhivar Sankt Gallena Werner Vogel, ki je zasnoval celotno razstavo. Centralni del razstave je namenjen srednjeveški zgodovini in ima sedem oddelkov: prikazani so zgodovinski začetki samostana, pozni srednji vek, na koncu pa obdobje med 17. in 18. stoletjem. V središču je rokopis, samostanska knjižnica jih hrani kar nekaj, kot nekakšno pojmovno središče samostana. Posebno poglavje je namenjeno šolanju v samostanu, o tem, kako so pisali in s slikami krasili knjige, pa tudi o dveh literaturah, sprva seveda latinski in kasneje nemški (stara visoka nemščina). Biser razstave je po besedah avtorja načrt samostana iz leta 825, ki so ga izdelali v Reichenau in je zagotovo eden najslavnejših zgodnjesrednjeveških načrtov. Omenil je tudi dva para slonokoščenih tablic, ki sta krasili platnice bogoslužnih knjig iz 8. in 9. stoletja, na razstavi pa bo moč občudovati njuni verni kopiji.
Samostan se je razvil iz skromnih začetkov samostanske celice irskega puščavnika Gallusa, ki je okoli leta 610 pripotoval čez pokrajini Lorraine in Tuggen v Bregenz ob Bodenskem jezeru na severu Švice, v Napolenovem času (1805) pa je bil razpuščen, tako da menihov danes v njem ni več. Večji del samostanskega poslopja, razen škofove rezidence, arhiva in knjižnice, ki je v lasti cerkve in katoliške skupnosti, je pod upravo kantonalne oblasti Sankt Gallena.
