Reševanje iz osrednjega dela Rupalske stene ni možno. To je v svojih izjavah pred odhodom poudarjal tudi Tomaž in to je v bistvu čar alpinizma, vzrok nedotaknjenosti sten, ki tudi zato ostajajo nepreplezane.
Zagotovo bi to smer kdo skušal preplezati že pred njim, če bi ga lahko iz težav takoj rešil helikopter. Vsi alpinisti, ki se podajajo v take smeri, se zavestno odločijo za popolno tveganje. Vedo, da si lahko pomagajo le sami in "un tam gor" kot rad poudarja Tomaž.
Boljši helikopter rešuje le do 5500 metrov
Čeprav se je Humar skušal temu celo izogniti, je morala odprava ob prihodu v Pakistan za morebitno helikoptersko reševanje plačati 6000 dolarjev depozita. A na papirju jasno piše, da pakistanski helikopterji rešujejo le do višine 5000 metrov oziroma boljši helikopter do 5500 metrov. A v dolini ob ledeniku Basin, kjer imamo bazni tabor, lahko pristane le na višini 3500 metrov – višje se začne stena.
Pakistan nima gorske reševalne službe
Pakistanci tudi nimajo tako izurjenih pilotov, kot na primer Slovenci, da bi reševali iz stene, in verjetno tudi primerne opreme ne. Pred dvema letoma, ko se je Humarjeva odprava dogovarjala za helikopter, so jim v uradu povedali, bi bilo to prvo tovrstno reševanje v Pakistanu. Pa še to. Pakistan sploh nima gorske reševalne službe, še Nepal, "himalajistično" najbolj oblegana država, ne. Sicer pa je za višinski "rekord" reševanja dolgo veljalo reševanje iz leta 1996, ko je helikopter iz Zahodne globeli na Everestu odpeljal poškodovane. A tam je lahko pristal na ravnem – okoli Tomaža pa je vse navpično!
Sestop po isti smeri bi bil preveč tvegan
Dejstvo je tudi, da bi bil za Tomaža sestop po isti smeri preveč tvegan. Stena je strma, v nekaterih predelih celo previsna, po serakih in ledenikih je spust navzdol torej nemogoč. Dodatna ovira je pomanjkanje opreme – s seboj ima namreč le še tri (enega je porabil včeraj) ledne vijake in 50-metrsko 5,5 milimetrsko statično kevlersko vrv. Dodatno tveganje bi bilo ponovno prečenje kritične Točko 0.
