Slovenija ima talent - Tekmovalci

Maša

Ljubljana, 12. 11. 2021 20.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 16 min

V prvi avdicijski oddaji osme sezone šova Slovenija ima talent je s svojim nastopom navdušila violinistka Maša, ki se loteva elektronskih in popularnih glasbenih zvrsti. Od petega leta je odraščala z violino in vsekakor je to njena prva ljubezen.

Maša
Maša FOTO: Damjan Žibert

Ime in priimek: Maša Golob

Umetniško ime: Maša Golob / Massa Violinist

Talent: Električna violinistka

Datum rojstva: 3. 4. 1992

Kraj bivanja: Ljubljana (uradno Celjanka)

Instagram: massaviolinist

Življenjski moto: Nihče ni ti in to je tvoja moč. (Nobody is you and that is your power.) 

Poklic: Električna violinistka

Zakaj si se prijavila na Slovenija ima talent?

Po vseh teh letih ustvarjanja se mi zdi, da ljudje še niso videli mojega pravega jaza oz. da se še nisem izrazila na način, kot si sama najbolj želim. Večina ljudi me pozna kot violinistko, ki se loteva elektronskih in popularnih glasbenih zvrsti, v resnici pa sem tudi mnogo več kot to. Še zmeraj sem zaljubljena v klasično glasbo, v filmsko glasbo, včasih me zamika alternativni glasbeni svet. Ker sem se na hitro (moj prvi koncert mi je bil dobesedno dan) morala prilagoditi, se je moja karierna pot začela nekoliko drugače kot pri ostalih. S prijavo na talente sem videla priložnost, da se končno predstavim točno tako, kot sama hočem in da uresničim svojo dolgoletno željo – da na odru pričaram šov.
Še en razlog je tudi ta, da sem po letu, zaznamovanem z anksioznostjo, želela narediti eno veliko stvar iz cone udobja. In eden mojih večjih strahov je nastopati na televiziji oz. medijska izpostavljenost, vse življenje sem bila "tremaš". (nasmeh)

Opiši svoj talent:

Sem električna violinistka, ki je ena prvih ta inštrument v Sloveniji pripeljala na velike odre. V letih igranja sem se lotila že več različnih glasbenih žanrov, od klasične glasbe pa vse do elektronskih in popularnih zvrsti. Ljudje velikokrat govorijo o neki posebni energiji, ki jo izžarevam med igranjem. Ko sem premišljevala o tem, sem dojela, da ko primem v roke violino, dobim neko posebno samozavest. Res sem od petega leta odraščala z violino in vsekakor je to moja prva ljubezen. Nisem pa tipična violinistka, ker sem ob igranju težko čisto pri miru. V zadnjih dveh letih sem še močneje začutila potrebo, da se izrazim tudi skozi gib in v prihodnosti bi si želela na odru to združevati z glasbo.

Kako si ga odkrila oz. kdo te je navdušil za to umetnost?

Odraščala sem z glasbo, ker je mami učiteljica glasbe na osnovni šoli, oče pa velik ljubitelj glasbe. Pri nas smo od otroštva poslušali vse zvrsti, ki si jih lahko zamislite. Od klasične glasbe do vsega, s čimer se danes ukvarja etnomuzikologija (celo glasbe izginjajočih ljudstev), do bossa nove, kubanske glasbe, kletzmerjev, tudi raznih popularnih zvrsti ... Še posebej imam v spominu vožnje v avtu, ko smo poslušali Terra Folk. Brat se je navduševal nad Gombačem na klarinetu, jaz pa nad Cvetrežnikom na violini. Kdo bi si mislil, da se bom pri njem kasneje v življenju glasbeno izpopolnjevala (po prihodu iz Berlina sem par let pri njemu obiskovala violinske lekcije).
Da sem glasbeno nadarjena, so ugotovili moji starši že zelo zgodaj, ker sem baje lepo pela, tako da sem že zgodaj naredila sprejemne izpite za pripravnico v Glasbeni šoli v Celju. Imela sem pa tudi neverjetno srečo, ker se je moji profesorici kmalu za tem sprostilo mesto, tako da sem že s petimi leti začela z urami violine. 

Zakaj se ti zdi, da izstopaš s svojim talentom?

Če se navežem že na zgornja vprašanja, sama bi rekla, da zato ker združujem igranje violine z gibom. Od drugih ljudi pa velikokrat slišim, da imam neko posebno energijo, ki se jih dotakne. 

Kakšne so bile priprave na Slovenija ima talent?

Priprave so bile intenzivne. Znova sem začela z rednim obiskovanjem violinskih lekcij, začela sem obiskovati plesno somatiko in tudi malo bolj redno trenirati. Glede na to, da mi je nastop na SIT predstavljal velik korak (ali pa kar skok) iz cone udobja, sem se predvsem pripravljala tudi psihično. Meditacije, telesno orientirana psihoterapija in drugi rituali, ki me vračajo k sebi, so bili del vsakdana. 

Kako bi se na splošno opisala?

Sem ljubezniva, odprta oseba, ki ima rada ljudi in dobro družbo, skušam biti čim bolj pristna in iskrena. Ljudje, ki so mi blizu, me najpogosteje opišejo kot srčno. Znam biti pa tudi zelo trmasta (po astrološkem znamenju sem oven). (nasmeh)

Maša
Maša FOTO: Damjan Žibert

Imaš izkušnje z nastopanjem na odrih, kakšne? 

Dejansko sem imela svoj prvi nastop že pri petih letih, ko sem še komaj držala violinco v rokah. Za tem se je zvrstilo veliko klasičnih solo koncertov, koncertov z raznimi orkestri, nastopov v duetih, kvartetih in drugih zasedbah. Zadnjih pet let pa se še posebej spoznavam z odri, odkar nastopam z električno violino po raznih prireditvah, festivalih, pa tudi na korporativnih dogodkih in zasebnih zabavah. Je pa res, da sem imela zmeraj gromozansko tremo. Včasih bolj, drugič manj, ampak nikoli ni zares izginila, kljub trdemu delu in izkušnjam. Na srečo se je moj pogled na svet po prihodu iz Berlina precej spremenil in posledično je tudi trema počasi postajala znosnejša. Verjetno je letos prvo leto, da sem se psihično dovolj pripravila za nastop na takem odru. 

Opiši svoj najljubši nastop do sedaj.

Moj najljubši nastop se je zgodil pred kratkim v Metliki, s pevko Raiven in sošolko pianistko iz srednješolskih klopi, Natašo. Navidez je bil to koncert operne in filmske glasbe v ožjem krogu ljudi, hkrati pa je bil to eden redkih trenutkov, ko sem jaz premagala tremo in sem se lahko samo prepustila glasbi. Isto se je zgodilo tudi puncama. Od lepote trenutka so tekle solze v občinstvu in na odru.

Kako bi opisala svoj avdicijski nastop?

Moram priznati, da sem bila od treme v tako zamaknjenem stanju zavesti, da se po prihodu z odra najprej sploh nisem spomnila, kaj se je dogajalo, kako sem igrala ali komentarjev žirantov. Mislim, da sem šele par dni po avdicijskem nastopu dojela, kaj se je zgodilo. Mi je pa dalo ogromno elana in samozavesti za naprej, ker sem bila res ponosna nase, da sem po vseh teh letih zbrala toliko poguma in to naredila. 

Katerega žiranta si se najbolj bala in zakaj?

Mislim, da kar vseh štirih. Moj talent je podajanje glasbe in mislim, da so vsi štirje tako dobro glasbeno podkovani, da bi slišali kakšen večji intonančen spodrsljaj. Mogoče sem se ravno v tem oziru najbolj bala Marjetkinega komentarja, ki pa me je na koncu čisto šokirala s tako lepim odzivom. Prav čutila sem njeno iskreno navdušenje, ki mi izjemno veliko pomeni.

Komentar katerega žiranta ti je bil najbolj všeč? Zakaj? Kaj ti je rekel?

Dobila sem štiri zelo lepe komentarje, tako da težko izberem enega. Je pa zanimivo, da se mi je od vseh (mogoče še lepših) povedanih stvari v spominu zasidrala Ladova opazka: "... odlična violinistka ...". Po 24 letih vadb, vzponov in padcev, ti ta prepoznava še posebej veliko pomeni in ti ni samoumevna. 

Se ti je v zaodrju avdicije zgodilo kaj zabavnega, nepozabnega?

Že celotna avdicija je bila nepozabna izkušnja. Spomnim se, da sem v enem trenutku v dnevu pomislila: "Ja, tako se verjetno počutijo svetovno znane zvezde." (nasmeh)

Kaj domači pravijo, da si se prijavila na Talente?

Vsi me izjemno podpirajo in se jim zdi to odlična odskočna deska za nadaljnje ustvarjanje. 

Opiši svojo družino.

Sem zelo hvaležna, ker imam res ljubečo in srčno družino, ki me že vse življenje podpira na poti mojih sanj. Mami je učiteljica glasbe na osnovni šoli, oče pa velik ljubitelj glasbe (vedno si je želel igrati violino ali pa študirati muzikologijo, očitno sem nevede šla na pot njegovih sanj). 

Oče ima svoje podjetje, hkrati pa je tudi wildlife & nature fotograf in vodi fotografske ture – predvsem po Afriki. Strast do potovanj je zagotovo prenesel name. Dejansko se že vse življenje počutim, da nikamor zares ne spadam in ko potujem, je edinokrat, ko se počutim "doma". Mami je zagotovo prva, ki mi je približala ljubezen do glasbe, ker sem z njo hodila na raznorazne koncerte. Baje, da sem že pri treh letih nepremično sedela na nekem koncertu od začetka do konca in edino, kar sem ji rekla, je bilo: "Mami, rada te imam." Ker sem bila še zelo mlada, ko sem začela igrati violino, je vsaki violinski uri prisostvovala mami, ki mi je doma pomagala vaditi. To je bilo videti tako, da je zraven mene igrala na klavir, jaz pa sem se jezila, da hočem sama. (nasmeh) Veliko vlogo je na mojem kasnejšem glasbenem popotovanju odigral oče, ki me je psihološko vedno znal "sestaviti", ko je bilo treba in me spodbujal. Od njega sem po nastopih dobila tudi objektivno kritiko, ki sem jo zelo cenila. 

Imam še pet let mlajšega brata, ki je tudi šel na glasbeno pot. Pred kratkim mi je priznal, da se je zaradi mene vpisal na srednjo glasbeno šolo (čeprav je bil njegov glavni moto, da naredi vse "drugače kot Maša"), ker pred tem ni kazal pretiranega navdušenja, da bo poklicni glasbenik. Od srednje šole pa mi je bil samo za vzgled. Zelo strukturirano, vestno vadenje, fokus na cilju, diploma na Graški univerzi iz klarineta ... Vmes v srednji šoli je v dveh letih uspel končati še nižjo glasbeno iz kitare. No, letos nas je pa vse zelo pozitivno šokiral, ko je postal novi član Berlinskih filharmonikov. Zelo sem ponosna nanj! 

Tvoj najljubši kraj?

Sevilla, Andaluzija. Vedno znova se vračam tja. In pa Maldivi. Vse življenje sem si želela tja in po koroni se mi je želja uresničila. Ko sem v morju plavala z morskimi psi, sem prvič doživela občutek, da sem povezana z vsem, kar je. 

Kje si bil nazadnje na počitnicah oz. dopustu in kaj si delala?

Vsako leto grem na "poletni dopust" septembra, tako je bilo tudi letos. Obiskala sem Zakintos v Grčiji. Moj najljubši način potovanja je, da si izposodiš motor in potem prepotuješ otok ter se ustavljaš na mestih, ki te v tistem trenutku pokličejo. Če mi čas in finance dopuščajo, pa zagotovo najamem tudi čoln, s katerim raziščem najlepše plaže in odmaknjene kotičke, ki so dostopni samo iz morja. 

Kako si preživljala epidemijo, kako si se s tem soočala?

Na začetku sem se počutila, kot da sem zašla v en film. Nekaj časa se mi je zdela to super priložnost, da naredim vse, za kar nikoli ni bilo dovolj časa. Žal je to trajalo samo kratek čas, ker sem se kmalu soočila z napadi tesnobe oz. anksioznosti. Ko se ti čez noč vse ustavi, je težko pojasniti, kako se počutiš. V mojem primeru se mi je zdelo, da moje življenje nima več smisla. Težko sem našla kreativnost, insomnia se je večala, vse pogostejša so bila tudi jutra, ko nisem našla razloga, da bi vstala iz postelje. Prišli so dnevi, ko sem komaj zbrala moč, da sem se odpeljala v trgovino po hrano, pa tudi dnevi, ko te moči nisem našla. In ko je bilo zadnjih vedno več, me je družinski član postavil pred dejstvo, da potrebujem strokovno pomoč. Našla sem telesno orientirano psihoterapijo, ki mi je dala čisto drugačen pogled na življenje, predvsem pa me je rešila v nekem ključnem trenutku. Terapijo obiskujem že več kot eno leto in neskončno sem hvaležna za ta korak. Ker vem, da je veliko ljudi, ki so se počutili tako kot jaz, pa si o tem ne upajo spregovoriti, se mi zdi pomembno, da o tem govorim. Sama na srečo nikoli nisem imela težav z iskrenostjo, zato bi rada sporočila ljudem v stiski, da nas je veliko, ki potiho ali na glas bijemo bitke in na srečo živimo v svetu, kjer obstaja ogromno metod, ki nam lahko pomagajo. Moram priznati, da sem po avdicijski točki prejela sporočila ljudi, ki se tudi soočajo z anksioznostjo. Najpogostejši komentar je bil, da so ob moji izpostavljenosti dobili občutek, da niso edini, ki se tako počutijo. Včasih je največ, kar ti nekdo lahko da ravno to: občutek, da nisi sam. 

Si med epidemijo našla še kakšen nov hobi?

Med prvo karanteno sem dobila idejo, da končno uredimo domači vrt v Celju. Čeprav nisem imela pojma o vrtnarjenju, sem kmalu plela plevel, se učila o toplih gredah, brala, katero zelenjavo se sadi skupaj itd., skratka vse, kar nikoli ne bi pričakoval od mene (smeh). Domači so bili malo šokirani, predvsem pa navdušeni, da se je nekdo končno lotil dela na vrtu. Žal med drugo karanteno nisem mogla več prehajati med regijami, moja anksioznost pa se je tudi stopnjevala. Zamotila sem se tako, da sem pogosto zahajala na tržnico, nakupila rože in doma aranžirala šopke. Sploh v decembrskem času sem iz bombaža, pampaških trav idr. začela ustvarjati DIY boho-moderne venčke. Pa tudi sojinih svečk počasi nisem imela več kam dati. Stanovanje sem pospravila dvakrat na dan, sesala sem pogosteje ... Tesnoba pa se je večala. 

Imaš amulet za srečo pri nastopih? Kakšen in kako si ga odkrila, kakšna je njegova zgodba?

Imam jih več, ker imam krasne prijatelje, ki so me obdarili ravno pred avdicijskim nastopom. Že od nekdaj me zanimajo bolj ezoterične plati življenja, vrsto let se ukvarjam z delom na sebi in spoznavam z različnimi duhovnimi tehnikami. Ena od stvari, v katero verjamem in se mi je že večkrat pokazala kot resnična, je manifestacija. Tako da sem se od vseh amuletov za srečo najbolj navezala na kristalček lapis lazuli, ki ga vsak dan nosim v levem žepu in mi pomaga kreirati življenje, kakršnega si želim.

Imaš tetovažo? Če ja, kakšno, kaj pomeni in kje?

Eno na levem zapestju. Zanjo sem se (kot za vse ostale večje odločitve) odločila zelo "premišljeno" in "racionalno". Dejansko me je dve uri pred letom iz Porta v Berlin prijelo, da bi si na vrat na nos dala tetovažo. Prijateljica od prijateljice, pri kateri sem stanovala, je slučajno imela vse potrebno za to, tako da sem bila pol ure kasneje že tetovirana. 

Tetovirala sem si "hic et nunc", kar v latinščini pomeni "tukaj in zdaj". Ta stavek me je pred odhodom v Berlin močno zaznamoval ... V tistem obdobju so se zgodile tri stresnejše stvari, med njimi sem zaradi raka izgubila strica (v 30. letih), s katerim smo skupaj živeli vse življenje. Vse skupaj me je privedlo do še večjega dela na sebi in želje, da z novim poglavjem nadaljujem v tujini. Po nekem naključju sem tik pred odhodom v Berlin na knjižni polici v neki knjižnici na obali našla knjigo E. Tolleja – Zdaj. To knjigo sem dobesedno pogoltnila v parih dneh (skupaj z najboljšo prijateljico na morju) in obljubila sem si, da se bom ves čas opominjala, da edini trenutek, ki dejansko obstajam je sedanji – zdaj – in samo na tega je možno vplivati. V Berlinu, ko sem to še ponotranjila in RES zaživela, so se mi dnevno dogajali čudeži. 

Zabaven dogodek v povezavi s tvojimi vajami ali nastopom, ki ga ne boš nikoli pozabila?

Še posebej se mi je vtisnil v spomin pripetljaj z mojega prvega violinskega tekmovanja. Stara sem bila osem let in tekmovanje je potekalo v Mariboru. Da bi me razvedrili, so me profesorica, starši, znanci, različno spodbujali. Nekdo od njih mi je rekel, naj se ne sekiram, če se zmotim in naj samo igram dalje, ker tako verjetno nihče ne bo opazil. Med nastopom sem se dejansko zmotila. Odložila sem mini violinco na tla in odšla do korepetitorke ter ji z lokom pokazala, od kod dalje. Brez napake sem odigrala do konca tekmovanja. Ko sem prišla z odra, so me zaskrbljeno vprašali: "Kako se počutiš?" Odgovorila sem: "Super. Še sreča, da ni nihče opazil, da sem se zmotila." (nasmeh)

Bi se rada prebila tudi na svetovni trg? Kdo je tvoj vzornik?

To je moja ogromna želja. Če mi je namenjeno, vem, da se bo uresničilo, sem pa po vseh letih izkušenj dojela, da moram zaupati življenju. Še zmeraj, ko sem čez čas pogledala nazaj, sem dojela, kako je bilo vedno točno tako, kot je moralo biti.
Moja vzornika sta 2Cellos in seveda Lindsey Stirling. Tista violinistka, ki je prva združila igranje violine in ples. Zelo mi je všeč tudi njena avtorska glasba, ker je hkrati ravno pravšnji izziv za igranje in ker je našla svoj glasbeni jezik. To pa si želim tudi jaz. 

Maša
Maša FOTO: Damjan Žibert

Slovenija ima talent dokazuje, da ima naša država veliko talentov. Kaj pa misliš, da je talent, ki je v Sloveniji še posebej izrazit?

Slovenci smo res neverjeten narod. Ne glede na svojo majhnost imamo najboljše športnike na svetu, najboljše izpušne sisteme na svetu, najboljša lahka letala ... naši umetniki se uvrščajo v sam svetovni vrh. Iz prve roke lahko povem, da imamo kar nekaj glasbenikov, ki igrajo v najboljših orkestrih. Med njimi je tudi (že omenjen) moj bratec, ki je pri svojih 24 letih pravkar zasedel mesto v Berlinskih filharmonikih.

Na žalost imamo zaradi svoje majhnosti tudi druge, malo manj konstruktivne talente in eden takih je zavist. To je še posebno občutiti v glasbenih krogih, kjer je trg res majhen. Sama verjamem, da je v povezovanju ključ, še posebej pa se mi je v spomin vtisnil stavek, ki mi ga je nekoč v Berlinu povedal prijatelj producent: "If you want to go fast, go alone. If you want to go far, go together." (Če hočeš hiteti, pojdi sam. Če hočeš priti daleč, pojdi v skupini.)

Kako bi unovčila zmago?

Zmaga na talentih bi mi na prvem mestu prinesla večji občutek stabilnosti. Zadnji dve leti se je moje življenje zelo spremenilo, ker je bila zaradi korone večina dogodkov odpovedanih, tako da sem čez noč ostala brez »smisla« kot tudi finančnega priliva. Sem ena tistih, ki so ji bili glasbeni dogodki edini vir prihodkov. Zmaga bi mi tako prinesla večjo finančno svobodo, da bi končno lahko investirala v nastajanje svojih avtorskih projektov, ki si jih že toliko časa želim ustvariti (to pomeni vse od avtorske glasbe do ustvarjanja videev na eksotičnih lokacijah). Že nekaj časa pa sanjam tudi o svoji glasbeni šoli za popularno glasbo, ki bi tako prej prišla na vrsto. 

Si spremljala prejšnje sezone Slovenija ima talent? Kdo ti je bil od nastopajočih najbolj všeč?

Sem. Definitivno Maja Keuc in Tjaša Dobravec. Obe noro talentirani in čudoviti osebi. 

Kdo je tvoje ciljno občinstvo?

Vsi, ki cenijo pristen izraz in se jih glasba globoko dotakne. Pa tudi tisti, ki jih navdušuje šov in vizualni efekti na odru. Imam zelo obsežen repertoar in če bi sklepala po tem, bi rekla, da s klasičnimi skladbami nagovarjam starejše občinstvo, z modernimi pa mlajše. Izkušnje pa so pokazale, da je včasih ravno obratno.

Kaj je tvoja ultimativna življenjska želja? Zakaj?

Včasih bi bil ta odgovor vezan na kariero, ker se mi je od malih nog ves svet vrtel okoli violine. Še zmeraj imam ogromne želje na tem področju, da bi imela svoje violinske šove (z avtorskimi skladbami, koreografijo, kostumografijo, plesalci/gibalci ...) in od nekdaj sanjam o turnejah po tujini, sodelovanju z raznimi tujimi glasbeniki, snemanju res edinstvenih violinskih videev na top lokacijah po svetu ... Ampak odkar sem se enkrat spopadla z anksioznostjo, je moja ultimativna želja, da ne glede na to, kje v življenju pristanem in kaj bom počela, želim si biti srečna in mirna. 

Kaj te še veseli poleg tega talenta, ki ga predstavljaš?

Moja največja strast so potovanja. Če bi lahko, bi vsaj enkrat na mesec nekam pobegnila. Obožujem občutek, da si nepopisan list, spoznavati nove kulture, ljudi, se učiti tujih jezikov ... Poleg tega zelo rada berem, obožujem ples, gibanje v naravi, kvalitetno druženje s prijatelji. Sem ena tistih, ki obožuje ritualčke – res me osreči, če si grem po en lep šopek rož in kakšno svečko. Če mi čas dopušča, zelo rada delam jogo obraza, pilates ... na nek način je moj hobi tudi delo na sebi. Meditacija, joga in druge sprostitvene tehnike so tudi del mojega vsakdana.

pasica Slovenija ima talent polfinalne
pasica Slovenija ima talent polfinalne FOTO: POP TV



  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.