Sadizem in (ne)samozavest

Osnovni odgovor je ta, da se številni, ko sedejo pred zaslon, začnejo vesti precej drugače, kot se vedejo v resničnem svetu.

Eden od razlogov se skriva v anonimnosti, ki jo omogoča splet. Identiteta posameznika tako postane manj povezana s tem, kar posameznik govori.

Psiholog John Suler pravi, da ima ta ločitev identitet dezinhibicijski učinek. Ta je posledica nevidnosti, asinhronosti in zmanjšanja avtoritete, ki jo doživljamo, ko smo na spletu.

Je pa študija z Univerze v Wisconsinu pokazala, da ni splet tisti, ki ljudi spremeni v 'grde pošasti'. Preverjali so, kako se spreminjajo čustva, ko beremo razdelek za komentarje. Če z branjem začnejo prijazni ljudje, se to do konca ne bo spremenilo. Kdor pa že začne sovražno nastrojen, bo čustva le še stopnjeval.

Avtorji tudi poudarjajo: Bolj ko smo odmaknjeni od interakcije iz oči v oči, večja je verjetnost, da bomo užalili ljudi, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Ta fenomen ni značilen zgolj za splet, ampak že za pisma, telegraf, telefon ...

Brez tradicionalnih prvin osebne komunikacije, kot so neverbalni namigi, kontekst in ton, lahko komentarji hitro postanejo preveč neosebni in hladni.

Zaradi neosebnega stika se zniža stopnja osebne odgovornosti. Ko ljudje klepetajo na spletu, se čutijo manj odgovorne za svoje besede. Bolj verjetno postane, da bodo v komentarje vpletli stereotipe, posploševanja in podobno.

Kako negativni komentarji vplivajo na to, kako dojamemo vsebino? 

Številne tiskovne organizacije so se v zadnjih letih odločile, da ne bodo več dovoljevale anonimnih objav. Ti mediji od posameznikov, ki želijo komentirati njihove vsebine, zahtevajo registracijo na način, ki tudi omogoča preverjanje oddanih podatkov.

Spet drugi mediji so se odločili komentarje povsem onemogočiti, dovoljujejo jih le na svojih računih družbenih omrežij, kjer je anonimnosti nekaj manj.

Za ukinitev so se med drugim odločili tudi nekateri mediji, ki objavljajo prispevke s področja znanosti, še posebej v času covida-19 pa so postali tarče trolov, ki ne postavljajo vprašanj, ampak širijo teorije zarote. Študije namreč kažejo, da komentarji pod tekstom do določene mere zaznamujejo tudi mnenje bralca.

Negativni komentarji uporabnikov vplivajo na bralce zlasti pri manj znanih temah. Spreminjajo namreč njihovo dojemanje informacije. Študija Ashley Anderson je analizirala mnenja ljudi o nanotehnologiji po branju članka o tej temi skupaj z izmišljenimi komentarji.

Udeleženci, ki so bili izpostavljeni žaljivim komentarjem, so izrazili bolj polarizirana mnenja o temi. Dejanska objava je objektivno pretehtala tveganja in koristi nanotehnologije, vendar je žaljiv ton komentarjev povečal nezaupanje bralcev.

Zaradi negativnih komentarjev so članki manj prepričljivi, kaže študija Univerze Duisburg-Essen.

Raziskovalci so raziskovali, kako se novinarski članki z uglednih strani z novicami dojemajo, ko so objavljeni kot povezave na Facebooku. Medtem ko je bilo ugotovljeno, da negativni komentarji zmanjšujejo prepričljiv vpliv člankov, pozitivni komentarji niso imeli okrepitvenega učinka. Poleg tega veliko število všečkov, ki so jih prejeli nekateri članki, ni povečalo njihove prepričljive vrednosti za bralce, kar kaže, da so komentarji bolj učinkoviti kot zgolj kvantitativna podpora z interakcijami z enim klikom.

Izkazalo se je tudi, da izpostavljenost spletni negativnosti naredi naše lastno razmišljanje negativno – branje nevljudnih komentarjev lahko takoj poveča lastno sovražnost. Pod črto mnenje drugih ljudi lahko vpliva na naše dojemanje, razmišljanje in celo vedenje. Kaj pa determinira, ali se bo to dejansko zgodilo?

Močnejši kot je naš predhodni odnos do teme, manj verjetno je, da bodo komentarji vplivali na nas. In manj ko vemo, lažje je na nas vplivati. In to ne velja samo za znanstvene teme, poroča Social Media Psychology.

Članek Univerze v Delawareu na primer preučuje, kako komentarji na družbenih medijih vplivajo na mnenja volivcev o politikih. Da bi zagotovili nevtralnost, so ustvarili stran fiktivnega kandidata  na Facebooku. Nato so pod nekaterimi objavami pustili različne pozitivne in negativne komentarje. Pozitivni komentarji so pričakovano pozitivno vplivali na mnenje udeležencev o namišljenem politiku, negativni pa nasprotno. Zanimivo je, da politikovi odgovori na komentarje niso vplivali na to, kako so ga dojemali.

Eksperiment odlično ponazarja, kako deluje informacijski vpliv: Ko nimamo znanja o neki temi, iščemo mnenja drugih ljudi in jim zaupamo ne glede na njihovo točnost. To pa ima presenetljivo široke posledice v spletnem svetu – od političnih do gospodarskih in družbenih.

Kdo (najraje) komentira?

Raziskava Engaging News Project iz ZDA je denimo ugotovila, da so uporabniki, ki radi puščajo spletne komentarje na novičarskih straneh, pretežno moški in imajo nižjo stopnjo izobrazbe ter dohodka v primerjavi s tistimi, ki berejo komentarje novic.

Še posebej veliko komentirajo troli, h katerim se v nadaljevanju še vrnemo. Ti imajo pogosto sadistične osebnosti, narcistične, psihopatske in makijavelistične lastnosti.

In če koga preseneča, zakaj se redni komentatorji pogosto borijo s slovnico in črkovanjem, ima raziskava, ki so jo opravili na Univerzi v južni Kaliforniji, odgovor tudi na to vprašanje. Po analizi 40 milijonov komentarjev na Redditu so raziskovalci ugotovili, da uporabniki, ki so komentirali več kot eno uro, običajno objavljajo krajše in manj prefinjene komentarje.

Sicer pa velja, da komentarji pod vsebino pogosto ne odražajo splošnega mnenja o temi. Kot smo že ugotovili, namreč radi komentirajo zgolj tisti, ki želijo biti slišani (za vsako ceno). Zakaj pa večina mnenje obdrži zase? Študija Pew Internet Research osvetljuje težnjo, da ne spregovorimo, ko mislimo, da se občinstvo ne bo strinjalo z nami. Po teoriji spirale molka ljudje zaradi strahu pred izolacijo in napadom spletnih trolov ne bodo izrazili svojega mnenja.

Troli in ustrahovalci

Več raziskav sicer pravi, da večina ljudi, ki berejo spletne članke in druge spletne objave, ne pušča komentarjev. Komentatorji so običajno tisti, ki so visoko zainteresirani, da je njihovo mnenje o določeni temi slišano. 

V spletnem okolju bomo sicer naleteli predvsem na dve vrsti toksičnih ljudi. Trole in ustrahovalce. Oboji so škodljivi za spoštljiv dialog, se pa med seboj nekoliko razlikujejo.

Troli so obiskovalci, ki puščajo vnetljive komentarje v razdelkih za javno komentiranje. Njihov cilj je s komentarjem pritegniti pozornost drugih obiskovalcev in zmotiti razpravo, ki bi se sicer nanašala na vsebino, pod katero pišejo komentar. Troli to počnejo z objavo komentarjev, ki so sovražni, rasistični, seksistični ali profani.

Internetni troli iščejo pozornost. Pozornost z vsebine in pogovora o vsebini želijo preusmeriti nase. Od prvotnega avtorja in drugih komentatorjev želijo odgovore na svoje komentarje. Več pozornosti ko dobijo v obliki komentarjev, namenjenih njim, bolj so veseli. Več pozornosti ko dobijo od spletnega mesta in njegovih bralcev, večja je verjetnost, da bodo to spletno stran trolali znova in znova.

Za razliko od trolov so spletni ustrahovalci usmerjeni na posameznike. Njihova tarča niso tema, vsebina ali dogajanje, ampak posameznik, o katerem objavljajo zlobne stvari. Informacijo objavijo javno ali z njo zasipavajo svojo tarčo.

Medtem ko skušajo troli pozornost pritegniti nase, želijo spletni ustrahovalci ponižati in poškodovati svoje žrtve. Troli so brezbrižni do škode, ki jo lahko povzročijo njihovi komentarji. Vseeno jim je, če povzročajo čustveno stisko, bistven je odziv skupine. Spletni ustrahovalci pa ne želijo pozornosti zase, ampak negativno pozornost za svojo žrtev. Vse, kar hočejo, je povzročiti maksimalno stisko svojim žrtvam.

Sadizem in samozavest

Avstralska študija iz leta 2020 je pokazala, da so spol, psihopatija in sadizem pomembni neodvisni napovedovalci zlonamernega trolanja. 

Najmočnejši napovedovalec tega, da bo nekdo v spletnem okolju deloval kot trol, je bil izrazit sadizem. Bolj ko nekdo uživa v tem, da rani druge, večja je verjetnost, da bo trolal.

Zanimiva komponenta je tudi samospoštovanje, povezano s sadizmom. Če je imela oseba visoko stopnjo sadizma in visoko samospoštovanje, je bila verjetnost, da bo spletni trol, višja. Nizka samopodoba pa je napovedala drugo antisocialno spletno vedenje: spletno ustrahovanje.

Zakaj je pomembno razumeti trole in spletne ustrahovalce? Predvsem zato, da se na njihovo početje primerno odzovemo, pravijo avtorji študije. Na podlagi rezultatov namreč internetnega trola razumemo kot nekoga, ki je brezčuten, nima občutka osebne odgovornosti in uživa v povzročanju škode drugim. Psihološki profil internetnega trola torej pomeni, da ne morete storiti ničesar, da bi iz njega potegnili njegovo človečnost. Značaj trola je zapleten, zato so poskusi, da bi ga spremenili v spletnem okolju, nesmiselni.

To seveda ne pomeni, da bi morali to vedenje preprosto prezreti. Ljudje, ki zagrešijo tovrstno kibernetsko zlorabo, bi morali še vedno odgovarjati za svoja dejanja. Je pa pomemben način odziva. Trole torej ni smiselno hraniti, boljši je pristop aktivnega opazovalca, menijo strokovnjaki. Namesto gašenja ognja z ognjem je torej pomembno, da je odgovor brezbrižen in strogo brez tolerance. Trolu mora biti jasno sporočeno, da je njegovo vedenje neprimerno, njegovo početje pa mora biti onemogočeno.

V spletnem okolju napadenemu pomagamo še manj kot v realnem svetu

Če velja, da se že v resničnem svetu v stiski ne gre zares zanašati na pomoč prič, je v virtualnem svetu še slabše, pravi Wujeva.

"Zaradi oddaljenosti in anonimnosti, ki ju ustvarja internet, postanemo tudi slabi opazovalci. Če je ena oseba priča fizičnemu napadu, ima žrtev potencialnega zaveznika. Če je sto ljudi priča napadu, se nihče ne počuti, da je njegova odgovornost ali mesto, da vstopi – to bo storil nekdo drug. Včasih lahko celo pomislijo, da mora biti to, kar se dogaja, normalno. Gre za učinek opazovalca, ki se v spletnem okolju dogaja še v veliko večji meri."

Težava so 'oni', ne vi

Se pa zgodi, da se pred spletno negativnostjo ni mogoče povsem zaščititi. Kaj storiti v tem primeru? Strokovnjaki svetujejo, da se spomnite vsega, kar o ljudeh, ki na spletu širijo svojo negativnost, pravijo študije. Zavedati se je torej treba, da so v večini primerov oni tisti, ki imajo težave, ne vi. Pa tudi da vsi soustvarjamo spletno okolje, kar pomeni, da moramo biti pozorni tudi na ton svojih objav in razmisliti, kakšen je njihov cilj.

Na koncu pa še vedno ostane najbolj učinkovita rešitev. Če menite, da spletno okolje škoduje vašemu mentalnemu zdravju, odložite naprave in se zaposlite in veselite v resničnem svetu.