Po slovenskih izjavah je zavladal molk. Vse, kar je za prisotne Avstrijce predstavljalo smisel njihovega političnega in intelektualnega delovanja - ideal strpnega sobivanja v multikulturni skupnosti -, je bilo z nekaj besedami uničeno, in to prav s strani tistih, za dobro katerih so se v svojem političnem kontekstu zavzemali Avstrijci. Kulturne in zgodovinske razlike niso zlo in nesreča, temveč bogastvo in priložnost, so vedno govorili Avstrijci, ko so svojim manjšinam, predvsem slovenski, ponujali roko. Sedaj pa prav Slovenci te razlike imenujejo ovira, ki se ji mora projekt združevanja izogniti. Po liberalno demokratičnih standardih Zahodne Evrope je slovensko stališče rasistično. Sporočilo o ljubezni, strpnosti in razumevanju, ki ga je Evropa širitve pošiljala na Vzhod, se ji je vrnilo kot politični odmev ksenofobije in rasizma, povzema avstrijsko mnenje Boris Buden. Za nas pa, nadaljuje Buden, ki smo s Slovenci delili isto politično usodo v nekdanji Jugoslaviji oziroma njen razpad, je slovensko stališče povsem razumljivo.
Pri odločitvi za odhod iz Jugoslavije so rasistični motivi in legitimna obramba pred unitarističnim pritiskom Miloševićevega podivjanega srbstva igrali pomembno vlogo. Zato torej federalizacija ne pride v poštev, ker je prav parola "en človek, en glas" - in to ne le v Sloveniji - pomenila najhujšo grožnjo nacionalni samobitnosti, ki je bila Slovencem že v nekdanji Jugoslaviji zajamčena na ravni države. Povsem logično je torej, da Slovenci v novih povezavah ne nameravajo iti pod raven v nekdanji Jugoslaviji, kjer so o svoji usodi odločali enakopravno z ostalimi narodi po načelu "en narod-država, en glas", ne glede na velikost posameznega naroda.
