"Jutri bo dež," nam je Tarek ob devetih zvečer voščil lahko noč, pospravil mizo v jedilnem šotoru in ugasnil generator. Bazni tabor je zavila tema. In potem vidiš le še lučke – ena se premika proti potoku, umit zobe, druga proti straniščnemu šotoru, tretja kar za bližnjo skalo ...
Zjutraj, še preden odpremo oči, prisluhnemo – ne dežuje. In potem se ritual ponovi, le da brez lučk. Kako prijazen je bazni tabor v zeleni dolini s potokom. Če se spomnim tistega pod Everestom, kjer si za vsako kapljo vode moral prositi in se tako kot mačka umivati za skalo. Tu pa najpogumnejši skočijo v ledeniški potok, za lase nam vodo segrejejo ... In potem se ozreš na vse strani, da ni preveč radovednih pogledov, kajti domačinom naš način umivanja ni po godu. Nam pa njihov ne, saj se jih voha že od daleč...
Spomnim se, kako smo morali na nepalskem ledeniku Kumbu na južni strani Everesta veliko potrebo nujno opravljati v sod v šotoru. Vsak teden je potem iz doline prišel »shitman«, da, tako so ga imenovali, "sračji mož". Iz nahrbtnika je potegnil tehtnico in sod stehtal. Plačali smo in odnesel ga je v dolino. Zaradi tako številčnih odprav je pač tam kar se ekologije tiče, strožji režim. Plačali smo 4500 dolarjev ekološke takse oziroma depozita in denar so nam vrnili, ko smo v dolino prinesli smeti – in to ne v enem košu, že pred petimi leti so imeli ločeno zbiranje odpadkov! Pločevino v eno vrečo, papir v drugo, baterije posebej ...
Tukaj pa prve dni sploh nismo imeli stranišča, a so se papirji in kupčki za grmovji prav neokusno kopičili. Potem je lepega dne Tomaž vzel lopato! No, zdaj imamo šotor, ki prekriva v tla skopano luknjo. Iz katere pa prav nič ne diši...
Tomaž na treningu
Že od včeraj popoldne je Tomaž nenavadno "naspidiran". Potem ko je prišel s hribov in krajšega plezanja v skali, je še kakšno uro "gvihtal", dvigoval tukaj narejene uteži, nato pa s svojim 20-kilogramskim nahrbtnikom plezal po balvanu. Občudovali so ga domačini in dva starejša Italijana, trekerja, ki vesta o tem kontoverznem slovesnkem alpinistu praktično vse, kar je o njem napisanega.
Medtem pa Gozdni Joža niti za hip iz ušes ni snel slušalk, v iPodu ima glasbe za ves dan, vsake toliko se je z balvana slišalo le kruljenje, vriskanje, vpitje, petje... Malo je plesal v skali, mahal, skratka – presežek energije je šprical na vse strani. "Climbing animal", so o njem pisale tuje revije. Zakaj že? Medtem, ko smo mi večerjali v puhovkah, je sam sedel v kratkih rokavih, z belimi rokami od magnezija je mazal vse naokoli, na ves glas navijal Severino in Stipeta ponovno prepričeval, da je še nedolžna... Človek pač mora imeti svoje iluzije. Kaj bi svet brez sanj?!
Da pa bo kljub oblačnosti tudi današnji dan dober, kaže začetek dneva. Kar za Humarja ni tako značilno – se je namreč že takoj po palačinkah in kavi odpravil trenirat v led. Stipe, ki se že počuti dobro (vsake toliko ima kdo od nas krajše prebavne motnje, ki jih spremlja tudi nizka vročina), je odšel z njim.
