'Še vedno živi v ujetništvu'

Resnica je žal kruta, če gre verjeti besedam njene družine. Njena sestra Claudia Nestelberger pravi, da "še vedno živi v ujetništvu", v nekakšni "novi obliki ujetništva", poroča Focus.de. 

Njeno življenje danes bo pod drobnogled vzela nova dokumentarna oddaja avstrijske televizije ORF, ki naj bi jo predvajali 16. marca, a močno razburja javnost. 

Po eni strani obletnica njene osvoboditve znova odpira eno najbolj znanih kriminalnih zgodb v Evropi, zgodbo o moči in pogumu, po drugi strani pa zgodbo, kako je žrtev po osvoboditvi še enkrat viktimizirala javnost, nezmožna razumeti in sprejeti travmatične razsežnosti zgodbe.

Zgodba dokumentarca spremlja družino in ljudi, ki so bili z Kampuschevo povezani od njenega izginotja leta 1998 do danes. Po navedbah njene sestre je Natascha Kampusch v zadnjem času doživela psihični zlom in se vse bolj umika iz javnosti: "Vsi se spomnimo, kako je Natascha nekoč govorila pred kamerami. Tega danes ni več. Večino časa je v nekem svojem svetu. Spet je na nek način v ujetništvu. Srce parajoče je in počutimo se nemočne."

Ob obletnici bo zato bolj kot ona, govorila družina. Njihov namen je tudi razjasniti vprašanje, kako je lahko prišlo do takšnega zloma. A če bo razplet dogodkov morda presenetil kakšnega gledalca, mnogo manj preseneča strokovnjake. 

Natascha Natasche Kampusch je kot desetletna deklica 2. marca 1998 izginila na poti v šolo na Dunaju. Ugrabil jo je Wolfgang Priklopil in jo zaprl v posebej zgrajen podzemni prostor v hiši v Strasshofu na severovzhodu Avstrije.

V majhnem, zvočno izoliranem prostoru pod garažo je bila zaprta več kot osem let. Po podatkih avstrijskih preiskovalcev je bil prostor velik le nekaj kvadratnih metrov in zaprt s težkimi jeklenimi vrati. Kampuscheva je tam preživela 3096 dni.

Leta1962 rojeni Priklopil je medtem navzven živel "normalno". A v resnici je trpinčil otroka Poleg fizične izolacije je nad njo izvajal tudi psihološki nadzor in manipulacijo. Preiskovalci in psihologi so kasneje ugotovili, da jo je skušal popolnoma podrediti in nadzorovati njeno življenje – od hrane in gibanja do tega, kaj sme reči ali misliti. Včasih jo je silil opravljati gospodinjska dela v hiši, vendar je moral biti pri tem zelo previden, da je nihče ne bi opazil.

V poznejših letih ujetništva ji je občasno dovolil, da je zapustila bunker in se gibala po hiši ali vrtu, vendar vedno pod njegovim nadzorom. Kampuscheva je kasneje povedala, da je bil njen ugrabitelj pogosto nepredvidljiv in da je nad njo izvajal tudi nasilje ter grožnje.

Psihologi so po njenem pobegu poudarili, da je bila ena ključnih značilnosti njenega preživetja močna psihična strategija prilagajanja. Naučila se je, kako ravnati z ugrabiteljem in ohraniti notranjo moč, kar ji je na koncu pomagalo izkoristiti trenutek nepazljivosti in 23. avgusta 2006 pobegniti.

Ko je Priklopil spoznal, da je pobegnila, je nekaj ur pozneje storil samomor – skočil je pred vlak na območju Dunaja.

Primer je sprožil izjemno zanimanje javnosti in številne teorije o morebitnih sostorilcih. Avstrijske oblasti so primer večkrat ponovno preiskale, v preiskavo pa sta bila vključena tudi nemški zvezni kriminalistični urad in ameriški FBI. Vse preiskave so prišle do enakega zaključka: ni bilo dokazov, da bi imel Priklopil sostorilce, Natascha Kampusch pa je govorila resnico o tem, kar se ji je zgodilo. A uradna verzija ni prepričala glasnih dvomljivcev. In tu se je kalvarija Natasche Kampusch začela znova. 

Kmalu po pobegu je namreč dala prvi televizijski intervju, ki je postal globalna medijska senzacija. Mnogi so bili presenečeni nad njeno zbranostjo in mirnostjo pred kamerami. Toda prav ta drža je razburila kritike in ljubitelje teorij zarote, ker njeno vedenje ni ustrezalo z njihovo predstavo o tem, kako bi se morala obnašati žrtev tako krutega zločina. 

Kritiki so med drugim trdili, da njen opis življenja v ujetništvu ni povsem verjeten ali da naj bi prikrivala določene podrobnosti o odnosu z ugrabiteljem. Medijski pogrom na krilih obsedenosti javnosti s primerom je bil krut. Kampuscheva, mlada ženska, ki je po osmih letih socialne deprivacije prišla nazaj v družbo, je bila predmet številnih televizijskih oddaj, člankov in javnih razprav, v katerih so analizirali vsak njen stavek, vedenje in celo govorico telesa. Nekateri politiki in javne osebnosti so odkrito dvomili v njene izjave, kar je dodatno okrepilo pritisk javnosti.

Pisalo se je leto 2006. Duševno zdravje je imelo v javnosti drugačno mesto kot ga ima danes, manj je bilo informacij in znanja. Ljudje preprosto niso razumeli psiholoških posledic dolgotrajnega ujetništva in ekstremne travme. Mnogi so pričakovali, da bo oseba, ki je preživela osem let zapora, po osvoboditvi videti povsem zlomljena ali v popolnem šoku. Kampuscheva pa je v prvih intervjujih, kot rečeno, delovala presenetljivo mirno, zbrano in artikulirano. Ta razlika med pričakovanji javnosti in njenim dejanskim vedenjem je sprožila dvome, čeprav psihologi opozarjajo, da so takšne reakcije pri žrtvah dolgotrajnega ujetništva povsem možne.

Strokovnjaki za travmo poudarjajo, da lahko ljudje v ekstremnih razmerah razvijejo strategije psihološkega preživetja, ki vključujejo čustveno distanco, racionalizacijo in nadzor nad izražanjem čustev. Takšen način komunikacije je lahko del obrambnega mehanizma. Podobno ugotavljajo tudi raziskave o travmi in ujetništvu: žrtve pogosto razvijejo sposobnost nadzora nad čustvi, ker jim to pomaga preživeti v situacijah popolne odvisnosti od storilca.

Pomemben psihološki pojav v takšnih primerih je tudi t. i. travmatska vez ali v popularni razlagi pogosto omenjeni Stockholmski sindrom. Gre za zapleten mehanizem, pri katerem žrtev zaradi dolgotrajne odvisnosti od storilca razvije določeno stopnjo psihološke prilagoditve ali celo ambivalentnih občutkov do njega. Ko je Kampuscheva po pobegu izrazila tudi nekatere kompleksne ali manj pričakovane občutke glede svojega ugrabitelja, med drugim sočutje, je del javnosti to napačno razumel kot dokaz, da njena zgodba ni verodostojna.

Psihologi in raziskovalci travme opozarjajo, da takšne reakcije niso redke. Študije o dolgotrajnem ujetništvu in zlorabi kažejo, da žrtve pogosto razvijejo zapletene strategije preživetja, ki lahko vključujejo tudi navidezno sodelovanje z ugrabiteljem ali racionalizacijo njegovega vedenja. Ameriška psihiatrična literatura o kompleksni posttravmatski stresni motnji poudarja, da dolgotrajne travme pogosto vodijo v dolgotrajne psihološke posledice, ki se lahko kažejo šele leta pozneje.

Še dodatno se je del javnosti postavil proti njej, potem ko je kupila hišo, v kateri je bila leta talka - potem ko je ta po Priklopilovi smrti prešla v last države in je bila ponujena v prodajo. Kampuscheva je pozneje pojasnila, da odločitev ni bila motivirana z nostalgijo ali kakršno koli navezanostjo na ugrabitelja, temveč predvsem s potrebo, da sama nadzoruje kraj svoje travme. Poudarila je, da ni želela, da bi hiša postala nekakšna senzacionalistična turistična točka ali predmet špekulacij. S tem, ko je postala lastnica, je želela preprečiti, da bi prostor, v katerem je bila zaprta, postal predmet komercializacije ali medijskega spektakla.

Kljub temu je bila odločitev deležna ostrih reakcij. Del javnosti in nekateri komentatorji so potezo razumeli kot nenavadno ali celo nerazumljivo. Psihologi pa opozarjajo, da je takšna odločitev lahko del procesa soočanja s travmo. V literaturi o travmatičnih izkušnjah se namreč pogosto omenja potreba žrtev, da ponovno vzpostavijo nadzor nad kraji ali spomini, ki so povezani z nasiljem.

Prav številne polemike v javnosti naj bi na koncu pustile trajne posledice. Psihiater Ernst Berger tudi ob obletnici pravi, da se lahko zgodba v medijih ponovno odpre na zelo različne načine, poroča focus.de. 

Zanimiv vidik naj bi odprl prav dokumentarec. In sicer - ali so bile institucije – od preiskovalcev do zdravstvenega sistema – sploh pripravljene na tak primer. Po njihovem mnenju je bila medicina v nekaterih pogledih preprosto preobremenjena z izjemno kompleksnostjo psiholoških posledic, ki jih lahko povzroči dolgotrajno ujetništvo.

Primer Kampusch je v Avstriji sprožil resno samorefleksijo policije, pravosodja in drugih institucij. Čeprav preiskave niso pokazale, da bi bile storjene namerne napake, je bilo ugotovljeno, da so bile v začetni preiskavi ugrabitve leta 1998 spregledane nekatere sledi in opozorila. Zaradi velikega javnega pritiska in političnih razprav je Avstrija v naslednjih letih uvedla več sprememb v postopkih pri obravnavi izginulih otrok.

Ena od pomembnih posledic je bila okrepitev sistemov za iskanje pogrešanih otrok in koordinacijo med policijo ter drugimi institucijami. Policija je spremenila nekatere operativne protokole, izboljšala zbiranje in preverjanje informacij ter posodobila način obdelave prijav pogrešanih oseb. Okrepilo se je tudi sodelovanje z mednarodnimi policijskimi organizacijami, predvsem z Interpolom, saj so takšni primeri pogosto povezani z možnostjo čezmejnega kriminala.

Primer je vplival tudi na širšo razpravo o ravnanju države z žrtvami hudih kaznivih dejanj. Več pozornosti je bilo namenjene psihološki pomoči in zaščiti žrtev, pa tudi vprašanju, kako jih zaščititi pred pretiranim medijskim pritiskom. Strokovnjaki so opozarjali, da je bila Kampuscheva po osvoboditvi deležna izjemnega javnega in medijskega nadzora, kar je odprlo razpravo o etiki poročanja o žrtvah kriminala.

Ko je leta 2008 izbruhnil primer Josefa Fritzla, je bila nato medijska dinamika drugačna. Identiteta njegove hčerke, ki jo je 24 let zapiral v kleti, je bila v veliki meri zaščitena. Mediji so se osredotočili predvsem na storilca, na šokantne podrobnosti zločina in na vprašanje, kako je bilo mogoče, da institucije tega niso odkrile. Žrtev ni nastopala v javnosti, zato ni postala predmet javne analize ali dvomov na enak način kot Kampuscheva. Njena identiteta in identiteta njenih otrok je ostala zaščitena vse so danes. 

V primeru Fritzl je bila nato krivda nedvoumno pripisana storilcu, medtem ko je bila pri Kampuschevi razprava pogosto usmerjena tudi v njeno vedenje in interpretacijo njenih izjav. Strokovnjaki za medije in travmo opozarjajo, da je prav ta razlika pokazala, kako lahko način poročanja vpliva na to, ali je žrtev deležna predvsem sočutja ali pa postane predmet javnega dvoma, vse to pa jo nato dolgoročno zaznamuje.