Doslej so pravila Svetovne trgovinske organizacije državam, ki se soočajo s krizami v javnem zdravstvu, že dovolila, da naročajo zdravila pri cenejših dobaviteljih generičnih zdravil. Vendar pa so lahko zdravila naročala le od domačih proizvajalcev, kar večini revnih držav, ki nimajo lastne farmacevtske industrije, ni pomenilo veliko. Uvažati so smela namreč le draga patentirana zdravila, za katera pa niso imela sredstev.
Poglavitni nasprotnik tovrstnega dogovora so bile dolgo časa ZDA in sicer v interesu domačih farmacevtskih družb. Te so namreč izrazile bojazen, da bi lahko zdravila, namenjena revnejšim državam, pretihotapili nazaj v bogate države in tako zmanjšali možnost njihovega zaslužka. Poleg tega je ameriške farmacevte strah, da bi generični proizvajalci zdravil v velikih državah v razvoju, kot sta Brazilija in Indija, dogovor izkoristili za povečanje lastnih dobičkov in ne v humanitarne namene.
V dogovoru naj bi tako predvideli ukrepe, ki bodo preprečili možnost tihotapljenja generikov, in sicer naj bi se zdravila, namenjena revnim državam, razlikovala po embalaži oz. obliki. Prav tako pa naj bi se države proizvajalke zavezale, da dogovora ne bodo izkoriščale za povečanje lastnih dobičkov.