Pred petimi leti je namreč hudo zbolela. Sprva so menili, da gre za hud prehlad. Njeno počutje pa se je naglo slabšalo. V celjski bolnišnici so ugotovili, da gre za jetrno obolenje, v Kliničnem centru pa so postavili končno diagnozo. Pri Mojci je šlo za prirojeno, zelo redko jetrno obolenje. Ker ji je zdravje naglo pešalo, so jo morali umetno uspavati. Njeni svojci so preživljali najtežje trenutke svojega življenja, saj jim zdravniki niso dajali veliko upanja.
Kot po čudežu, pravi Mojca, se je zbudila. Poslali so jo na poseben poseg na Dunaj. Vendar se ji je po letu dni stanje spet poslabšalo. Zdravniki so ji povedali, da jo lahko reši le še presaditev. Na nova jetra je čakala sedem mesecev. Nekega avgustovskega dne jo je prebudil telefon. Dobili so darovalca.
Operacija je trajala dvanajst ur. Pol leta po presaditvi je spet poučevala svoje učence. Zdaj živi povsem običajno življenje. Hodi na aerobiko, smuča, hodi v hribe... , vendar pa gleda življenje v drugih barvah. Za srečo ne potrebuje veliko.
