Prvič obeležujemo Svetovni dan ledvic, katerega namen je predvsem osveščanje ljudi in zdravstvenih delavcev o kronični ledvični bolezni. Le z učinkovito akcijo bo namreč mogoče pravočasno odkriti obolele za to boleznijo in jih aktivno zdraviti ter zmanjšati število bolnikov s končno ledvično odpovedjo.

Različnim kroničnim boleznim, najbolj poznane so srčno-žilne bolezni, zvišan krvni tlak in sladkorna bolezen, se v zadnjem desetletju pridružuje tudi kronična ledvična bolezen. Najpogostejši vzroki za končno ledvično odpoved so tako sladkorna bolezen in žilne bolezni v povezavi z aterosklerozo in zvišanim krvnim tlakom.

Zaradi nejasnih znakov se večkrat razvije kronična bolezen

Problem odkrivanja kronične ledvične bolezni je v tem, da ledvice pogosto ne povzročajo "nobenih težav". Ne bolijo, ni očitnih sprememb seča, počutje bolnika je dobro, ko pa se začnejo kazati simptomi bolezni, pa zdravniki pogosto ugotovijo že napredovalo stopnjo bolezni. Kadar pride do odpovedi ledvic je potrebno njihovo delo nadomestiti z dializo ali presaditvijo ledvice, sicer bolnik v kratkem času umre. Vsakemu bolniku je sicer dostopno tudi nadomestno zdravljenje, ki ga potrebuje.

Kronična ledvična bolezen pomeni več kot tri mesece trajajoče izločanje albumina (to je beljakovina z majhno molekulsko težo) s sečem, to je zmanjšano ledvično delovanje. To povzroči zaplete, kot so povišan krvni tlak, slabokrvnost in srčno-žilne bolezni. Prisotnost kronične ledvične bolezni pomeni desetkrat večje tveganje za smrt zaradi srčno-žilnih bolezni (koronarne bolezni, srčnega popuščanja ali možganske kapi).

Ugotavljanje prisotnosti kronične ledvične bolezni je razmeroma preprosto, s pregledom seča in krvi. Zgodnje odkritje bolezni pa omogoča pravočasen začetek zdravljenja, s čemer se lahko prepreči ali vsaj pomembno upočasni slabšanje ledvičnega delovanja do končne ledvične odpovedi, zmanjša se število zapletov, smrtnost bolnikov in stroški zdravljenja.