Zgodi se prometna nesreča in reševalci skušajo ohraniti življenje. V bolnišnici za ponesrečenca skrbijo na intenzivni negi. Včasih pa napor zdravstvenega osebja ni dovolj. Nastopi možganska smrt, ki jo ugotavlja posebna komisija z različnimi testi. Te teste ponovijo ponovno čez nekaj ur. Ko so klinično dokazali, da gre pri ponesrečencu za možgansko smrt, se začnejo priprave na morebiten odvzem organov. Prvi pogoj je, da so organi dobro ohranjeni, medtem ko starost darovalca ni toliko pomembna. Drugi pogoj je, da organi niso okuženi. V primeru prometne nesreče ali kaznivega dejanja mora odvzem potrditi še preiskovalni sodnik.
Nedvomno je najtežji pogovor s svojci, ko jih je treba vprašati, kakšen odnos je imel pokojnik do darovanja. Za to so koordinatorji posebej izučeni, saj imajo učne delavnice s psihologi. Najtežji je pogovor s tistimi ljudmi, ki se pred tem niso nikoli pogovarjali o darovanju in so na to docela nepripravljeni.
Zdravniki lahko o odvzemu razmišljajo pri tistih, ki so izpolnili kartico o darovanju. Pri tistih, ki so se izrekli odločno proti, so zdravniki zvezanih rok. Če pa so bili za časa življenja neodločeni, zdravniki sklepajo, da niso imeli nič proti. Svojci pa lahko odločitev pokojnika tudi zavrnejo.
Če pristanejo na presaditev, koordinator za presaditve začne z organiziranjem prevoza organov. Najprej testirajo organe, če so skladni s prejemnikom, potem je potrebno obvestiti policijo, carino in letalski prevoz.
Za vsem tem pa se odvijajo prave čustvene drame, saj gre za smrt in za novo življenje. V Sloveniji veliko sorodnikov pokojnih odkloni darovanje organov, zato se je vredno o tej, pa čeprav boleči temi, temeljito pogovoriti.
