Ste pričakovali, da se bo ta huda pljučnica tako razširila po svetu, da bo obolelo toliko ljudi?
Nihče si ni želel, da bi toliko ljudi obolelo, še manj pa umrlo. Seveda pa to pravzaprav ni nič zelo posebnega. Pri številnih infekcijskih boleznih je mnogo več obolenj in tudi mnogo več smrti. Influenca je tak značilen primer.
Pri nas za zdaj nimamo nobenega primera SARSa. Je bilo od prvega alarma še kaj sumljivih obolenj?
Nekaj lažnih alarmov je bilo, sicer pa nobenega potrjenega oz. sumljivega primera.
Je, po vašem mnenju, naša država dovolj zaščitila svoje prebivalce? Na mejah in na letališču ni posebnih varnostnih ukrepov...
Predvideni ukrepi morajo biti v sorazmerju z nevarnostjo in posebno hude nevarnosti za našo državo zaenkrat ni bilo. Posredno na to kaže tudi dejstvo, da pravzaprav nismo imeli nobenega sumljivega primera SARSa. Seveda pa so za nekatere skupine ljudi potrebni določeni ukrepi, določena navodila in naši epidemiologi jih imajo pripravljene.
Že lahko rečete, kdo so tisti, ki SARSu podležejo? Zakaj eni ozdravijo, drugi pa kljub zdravljenju umrejo?
Podobno je, kot pri večini drugih nalezljivih boleznih. En del izpostavljenih ljudi se okuži, del teh okuženih zboli in samo del okuženih umre. Podobno je tudi pri SARSu, delež tistih, ki umre, je razmeroma majhen. Umirajo pa v glavnem stari, tisti z osnovnimi boleznimi, tisti, ki imajo okvarjeno imunost.
Prazniki so pred vrati; kaj svetujete ljudem, naj potujejo po svetu, ali raje ne?
Seveda, kar naj potujejo, samo, naj potujejo pametno; da ne bodo noreli po cestah, da ne bo nesreč. Vsekakor pa ne bi svetoval, da gredo v jugovzhodno Azijo, kjer je priznano, da je SARS.
