V primeru nenadne smrti lahko hrvaški zdravniki, če ni možno takoj vzpostaviti stika z družino umrlega, presadijo organe v telo pacienta, ki jih potrebuje. Zdravniki lahko poseg opravijo tudi, če svojci temu nasprotujejo.
Po zakonu, ki je stopil v veljavo leta 1999, lahko kirurgi umrli osebi, ki se v času življenja ni izrecno izrekla proti transplantaciji, vzamejo kateri koli organ in ga presadijo. Zakonska določba je že izzvala precej sporov, ki so sicer dobili sodni epilog, vendar so po dolgotrajnem sojenju družinski člani z razočaranjem ugotovili, da je bitka na sodišču obsojena na propad. Svojci morajo v takem primeru plačati tudi stroške sojenja.
Etika pred moralo?
Dr. Igor Povržanović s hrvaške donatorske mreže je zatrdil, da zdravniki v praksi praviloma prej upoštevajo etične kot pravne norme, saj naj bi se večina zdravstvenega osebja pred presaditvijo posvetovala z družino umrlega.
"Če svojci rečejo "ne", organa praviloma ne presadimo. Izjema je primer, če v roku 24 ur ne moremo priklicati družinskih članov. Takrat opravimo presaditev brez privolitve, saj so organi po izteku omenjenega roka neuporabni," je povedal dr. Povržanović.
Zakoni, podobni hrvaškemu, veljajo tudi na Poljskem, v Italiji, Braziliji in nekaterih ameriških državah. Nasprotniki spornega zakona največkrat protestirajo v primeru, ko se kirurg sam odloči, ali bo uporabil organe ali ne, če je smrt že nastopila, srce pa še bije.
