Nova generacija neustrašnih deklet je v zadnjih letih resno napadla eno zadnjih trdnjav moškega športa - smučarske skoke.
Na letošnjih olimpijskih igrah v Torinu dekleta tvegajo svoje glave v vratolomnem smuku, njihove puške pokajo na zahtevnih biatlonskih preizkušnjah, neustrašne pa so tudi na hitrih stezah za bob, skeleton in sankanje. Ob strani se morajo držati le v skakalnem športu, kar pa bi se lahko zaradi vse glasnejših zahtev spremenilo že na prihodnjih OI leta 2010 v Vancouvru.
Smučarske skakalke se že vse od leta 1998, ko so bile igre v Naganu, borijo za pravico do nastopa na največji športni prireditvi, a jim v osmih letih še ni uspelo prepričati vodilnih mož olimpijskega gibanja.
Mednarodna smučarska zveza (FIS) ideji do danes ni bila naklonjena, se je pa strinjala, da bi dekleta leta 2007 v Saporu prvič doslej lahko sodelovala na nordijskem svetovnem prvenstvu. Odločitev o tem bo kongres FIS sporočil maja letos, v primeru uresničitve obljube pa bi to lahko bil pomemben korak na poti do Vancouvra.
Kanada, Norveška in ZDA so tri vodilne nacije, ki si prizadevajo zato, da bi bila ženske skakalna tekma uvrščena že na naslednje olimpijske igre, vprašanje pa je, če so štiri leta dovolj za to, da bi premagali oviro "napačnega" spola.
FIS in njen predsednik Gian-Franco Kasper sta se do zadnjega upirala ideji ženskih skokov na velikih tekmovanjih, pri čemer sta bila navedena zlasti dva argumenta. Kasper trdi, da v ženskih smučarskih skokih tekmuje premalo skakalk iz premalo držav, da bi olimpijska tekma dobila dovolj kredibilnosti, s čimer pa se zagovorniki ne strinjajo.
"Štiri leta pred morebitno vključitvijo tekme na OI imamo več kot 50 skakalk iz 14 držav," trdi Deedee Corradini, predsednica ameriškega ženskega skakalnega športa, ki se ne strinja niti z drugim argumentom o nevarnosti športa. Po njenem mnenju in mnenju njenih somišljenikov je ta šport res lahko nevaren, vendar to nima nobene povezave s spolom, saj je tveganje za skakalke in skakalce enako.
