Življenje člana ansambla Saša Avsenika je na prvi pogled videti kot nizanje uspehov, stoječih ovacij in vsesplošne priljubljenosti. Vendar pa takšen status prinaša s seboj tudi strogo disciplino in številna odrekanja. Biti pevec v enem najbolj znanih slovenskih ansamblov pomeni, da je celotno zasebno življenje podrejeno glasbi, kar vključuje tudi večmesečno zdomstvo. "Je biti glas slavnih Avsenikov sanjska služba? Ali je cena za uspeh višja, kot se zdi na prvi pogled?" so vprašanja, ki se porajajo ob objavi avdicije za novega člana, na katero resno razmišlja celo Aleksander Pozvek.
Dnevni ritem glasbenika pri Avsenikih je bil po besedah Alfija Nipiča izjemno zahteven, zlasti ko je šlo za turneje po tujini. Devet mesecev na leto so preživeli na odrih po celi Evropi, januar pa je bil rezerviran za studijsko delo. "Sem jaz bil cel januar v Berlinu, v hotelu in pa seveda tudi v studiu," se spominja Nipič. Avtomobilske vožnje od Maribora do Nemčije so bile del vsakdana, saj so na mesec prevozili ogromne razdalje, včasih tudi do 7000 kilometrov. Vse to z namenom, da bi v narodnih nošah razveseljevali množice po evropskih koncertnih dvoranah.
Disciplina pri delu je bila pri legendarnem ansamblu na prvem mestu, bolniška odsotnost pa praktično ni obstajala. Alfi Nipič opisuje primere, ko je nastopal z gripo, zavit v odejo med pesmimi, saj občinstva ni smel razočarati. "Ko te po koncertu čakajo nasmehi, stiski rok in zahvale, je občutek neprecenljiv," pravi, a hkrati priznava, da ga je močno prizadelo, ko so mu rekli, da ga nikoli ni doma za običajne družinske radosti. Čeprav so se krizni trenutki pojavljali, je ljubezen do glasbe pretehtala in Alfi še danes zagovarja poklic pravega ljudskega muzikanta.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.