Evropsko sodišče za človekove pravice je danes objavilo sodbo v zadevi W. proti Sloveniji, v kateri je ugotovilo kršitev procesnega vidika prepovedi mučenja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Sodišče je ugotovilo, da je Slovenija v kazenskem postopku zoper deset obtožencev zaradi skupinskega posilstva pritožnice kršila pozitivno obveznost države, to je obveznost hitre in učinkovite preiskave kaznivega dejanja, so pojasnili na državnem pravobranilstvu.
Sodišče je glede vodenja kazenskega postopka, ki se je začel že leta 1990, ugotovilo predolgo trajanje, saj je trajal kar 16 let, še posebej pa izpostavilo pomanjkljivosti glede izvedenih ukrepov za zagotovitev navzočnosti pri sojenju dveh izmed obtožencev, ki se nista nahajala v Sloveniji.
Poudarilo je, da so bili ukrepi nacionalnega sodišča za zagotovitev njune navzočnosti pri sojenju nezadostni, kot tudi, da sta bila priporni nalog in evropski zaporni nalog zanju izdana šele leta 2001.
Sodišče je v soglasni razsodbi še izpostavilo, da so bili obtoženi, ravno zaradi predolgega trajanja kazenskega postopka, na koncu obsojeni na zaporne kazni, ki so bile nižje od zakonsko predpisanega minimuma, so še pojasnili na državnem pravobranilstvu.
Primer se nanaša na kazenski postopek proti skupini moških, ki so jo posilili aprila 1990, ko je bila stara 18 let. Deset moških je bilo septembra istega leta obtoženih posilstva, pomoči pri posilstvu in spolnega napada. Sodišče jih je novembra oprostilo, ker naj se žrtev ne bi resno upirala in ker je med procesom spremenila pričanje.
Po pritožbi je drugostopenjsko sodišče aprila 1991 primer vrnilo na prvo stopnjo. Ker sta dva obtožena medtem zapustila državo in ju ni bilo mogoče najti, je prišlo do resnih zastojev pri nadaljevanju sojenja, tako da je bilo šest moških obsojenih zaradi posilstva šele junija 2002 na kazni od osem mesecev do leta dni zapora.
Dva obtožena, ki sta bila v tujini, so nato našli in ju na ločenih sojenjih obsodili na osem mesecev zapora leta 2004 oziroma 2006, so sporočili iz Strasbourga.
Pritožnica je v tožbi od Slovenije zahtevala izplačilo 20.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker so ji pomanjkljivosti v kazenskem postopku, predvsem odlogi in posledična negotovost glede izida sojenja, povzročili resne duševne bolečine in nepotrebno trpljenje, ki bi se mu lahko v veliki meri izognili, če bi bili postopki vodeni bolj učinkovito. Sodišče ji je nato na podlagi 41. člena prisodilo 15.000 evrov odškodnine, ob tem pa upoštevalo, da so ji v Sloveniji že izplačali 5000 evrov odškodnine, je še v sodbi zapisalo sodišče v Strasbourgu.
