Slovenščina med tujci: ovira ali priložnost?

Angela Balzano, doktorica lesarstva iz Neaplja, v Slovenijo ni prišla s kovčkom dolgoročnih načrtov. Za prvo študijsko izmenjavo pri nas ji je zadostovalo znanje angleščine. A življenje se je odvilo drugače, ponudba za službo na Biotehniški fakulteti jo je motivirala, da se je začela učiti slovenščine. Občutek, da je pretežko in da ne bo zmogla, je z rednimi tečaji izginil. Danes predava študentom, govori tekoče in je življenje pri nas vzljubila.

Sistem učenja slovenščine je pri nas razdrobljen. Obstajajo različni tečaji, za osebe z mednarodno zaščito, mladoletnike brez spremstva, priseljence v okviru začetne integracije, je ta brezplačen. Država vsako leto z evropskimi sredstvi pokrije integracijske tečaje za več kot 4.000 ljudi – samo lani v vrednosti skoraj 3 milijone evrov.

Ostali so prepuščeni sami sebi ali delodajalcu. Angela si je, poleg brezplačnih, dodatne tečaje plačevala sama. Za zobozdravnico Oleno Bobkovo iz Ukrajine 180-urni tečaj prav tako ni bil dovolj. Za delo s pacienti mora govoriti slovenščino na ravni odličnosti, kar je dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko učenja, se spominja.

Strokovni direktor pediatrične klinike Marko Pokorn opozarja, da bi se morala država bistveno bolj angažirati. Če sistem potrebuje zdravstvene delavce, jim mora omogočiti sistematično poučevanje slovenščine. Tako pa minejo leta, preden začnejo delati s pacienti. 

Oleksandr Shyrin je študent drugega letnika Ekonomske fakultete, ki je z družino k nam prišel iz Ukrajine. Če bo želel ostati v Sloveniji, bo moral dokazati znanje jezika vsaj na osnovni ravni. "Vse razumem. Tehnologija, da naredim stavek, je podobna. Skloni so problem", pravi Oleksandr.

V rubriki 24ur inšpektor smo se spraševali, koliko stane vključitev v družbo, kdo plača tečaje in izpite ter kako se tujci pri nas spopadajo z jezikovno oviro. Štirje tujci so z nami delili svojo zgodbo - od začetnih težav do kompetentnih govorcev.