Preoblikovana TO, ki je dobila manevrsko in prostorsko strukturo, je skupaj z ostalimi dejavniki nacionalnega varnostnega sistema pomembno prispevala k uspešnosti osamosvojitvene vojne. V njej so si pripadniki TO pridobili pomembne izkušnje v različnih oblikah oboroženega delovanja proti takratni Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), po desetdnevni vojni za Slovenijo pa se je nadaljevalo oblikovanje novih oboroženih sil samostojne in neodvisne države. Te so poleg elementov TO vključevale tudi nove oblike organiziranosti in usposabljanja nabornikov na služenju vojaškega roka. Organiziranost TO je tako temeljila na manevrskih in prostorskih silah ter na delovanju učnih centrov in bojnih enot. Zaradi mednarodnega embarga na uvoz orožja in druge vojaške opreme je sprva TO največ pozornosti namenjala organiziranosti enot in poveljstev, ureditvi novih vojašnic in druge infrastrukture ter izboljšanju bivalnega standarda vojakov. Po ukinitvi embarga pa se je v začetku leta 1994, s sprejemom zakona o temeljnih razvojnih programih, začela postopna posodobitev oborožitvenih sistemov.
Začetno obdobje razvoja sodobne slovenske vojske povezujemo tudi s sprejetjem vrste predpisov, pravilnikov, odredb in navodil. V parlamentu je bila tako 20. decembra 1993 sprejeta resolucija o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti, leto dni kasneje pa so poslanci sprejeli nov zakon o obrambi, s katerim se je TO preimenovala v SV. Leta 1995 je bila sprejeta doktrina vojaške obrambe, za SV pa je bilo pomembno tudi sprejetje skupnega stališča vseh parlamentarnih strank o pripravah na vstop Slovenije v zvezo NATO. Aprila 1997 je bila nato sprejeta deklaracija o vključevanju Slovenije v zvezo NATO, že leta 1994 pa je naša država dobila povabilo za sodelovanje v programu Partnerstvo za mir.
Pri svojem razvoju je SV vselej poudarjala pomen mednarodnega sodelovanja. Januarja 1997 je začela oblikovati 10. bataljon za sodelovanje v mednarodnih operacijah, še istega leta pa so pripadniki SV tudi sodelovali v operaciji ALBA v Albaniji. Po temeljitih pripravah, pri katerih je sodelovala avstrijska vojska, je 22. maja 1997 prva enota SV začela delovati v mirovni misiji OZN na Cipru. Tej so sledile številne druge misije, kot je sodelovanje Slovenije oz. SV v silah SFOR v Bosni in Hercegovini. Z več državami je Slovenija podpisala sporazume s področja obrambnega in vojaškega sodelovanja, v tujino pa je napotila prve vojaške atašeje. Oblikovan je bil lasten vojaški šolski sistem, spremenjeni so bili programi in organizacija usposabljanja vojakov, hkrati pa so se številni pripadniki SV začeli izobraževati in usposabljati v tujih vojaških šolah.
Na podlagi zahtev po uveljavljanju načel povezljivosti in standardov zveze NATO se je začela prenova SV. Sprejete so bile usmeritve za prenovo SV in izhodišča o njenem obsegu in strukturi. Za izdelavo srednjeročnega programa razvoja SV sta bila sprejeta tudi strategija vojaške obrambe in načrt reorganizacije SV. Sledila je izdelava doktrinarnih dokumentov, revizija temeljnih razvojnih programov, postavitev logistične oskrbe, itn.
Skupni namen vseh že izvedenih in načrtovanih dejavnosti je zagotoviti kar najbolj razumljiva izhodišča, realne temelje in natančno opredeljene smeri razvoja SV ter celotnega obrambnega sistema v vsebinskem, gmotnem in kadrovskem pogledu, je sicer na petkovi slavnostni akademiji ob dnevu SV poudaril minister Grizold. Po njegovih besedah morajo izhodišča in temelji zagotoviti odpornost SV proti vmešavanju dnevne politike, prepogostim organizacijskim spremembam, hkrati pa slediti vsem temeljnim usmeritvam vojaških organizacij v državah parlamentarne demokracije. "Trdno sem prepričan, da je samo to pot, ki vodi k sodobni vojski
