Po 340. členu zakona o kazenskem postopku se smejo zapisniki o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju ter zapisniki ali drugi zapisi o izvidu in mnenju izvedencev prebrati po odločbi senata samo, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti, ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo na sodišče.
Obramba je menila, da bi branje zapisnikov o zaslišanjih prič pred preiskovalnim sodnikom, ki so bila pred letom 1992 opravljena brez navzočnosti obdolženca, pomenila kršitev jamstev v kazenskem postopku, ki jih določa ustava, ter bistveno kršitev določb zakona o kazenskem postopku. Upoštevanje teh zapisnikov bi po mnenju obrambe pomenilo tudi kršitev načel mednarodnega kazenskega prava, načela javnosti ter načela obojestranskega zaslišanja, saj Levstiku, kot je povedal njegov odvetnik Danijel Starman, vabila na zaslišanje niso bila vročena. Višji državni tožilec je menil, da je branje zapisnikov dopustno, pri tem pa se je skliceval tudi na prejšnje mnenje senata, da so bile začetne nepravilnosti sanirane z navzočnostjo Levstika v postopku leta 1992.
