Odgovor je po moje čisto preprost in verjetno že malo zlajnan: ''Ker smo vsi le ljudje.'' Nikoli to niso namerne napake. Na eni strani je pred nami bolnik, obremenjen s svojimi težavami in skrbmi, preteklostjo in sedanjostjo. Nikoli in v nobenem trenutku si nista dva individuuma enaka, in če se zdi neka situacija še tako preprosta, nikoli niso težave dveh bolnikov enako rešljive, odgovor oziroma rešitev ne sme in ne more biti uniformna ... Zdi se mi, da je to ena od najbolj pomembnih resnic, ki se jih mora vsakdo izmed nas, ki delamo v zdravstvu, najprej zavedati! Pa vendar, smo tudi mi, na drugi strani, ljudje, posamezniki, ki s svojimi čuti, znanjem, izkušnjami, osebnostjo, okoliščinami, ne reagiramo enako. Veliko je tistih drobnih elementov, ki lahko privedejo do kratkega stika. In hudo mi je, kadar začutim, da ob takšnih trenutkih številni ljudje, ki pravzaprav poznajo le polresnice, sodijo po svoje; velikokrat so takšni tudi novinarji, če želite – željni „kruha in iger“ in odmevnosti.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.