Hecno, kako nas življenje preizkuša in kako lahko je biti pameten in pogumen, ko se zgodbe dogajajo drugim. Tako enostavno se sliši: če ne bo vse v redu, bom prekinila nosečnost – besede, ki sem jih nedolgo nazaj izgovarjala sama, zdaj pa jih nisem mogla več izgovoriti. Kako le, ko pa je moja deklica tako veselo brcala v mojem že precej napetem trebuščku? Kako le, ko sva si jo z možem tako močno želela in jo tako dolgo čakala? Kako le, ko sta jo na tej strani nestrpno čakala bratec in sestrica?
Toda … kaj če ne bo zdrava? Če bo zelo drugačna? Jo bosta otroka sprejela in jo imela rada? Jo bom lahko imela rada jaz? Kaj bo to pomenilo za našo precej aktivno družino? Smo sposobni to prenesti? In kaj bo z njo – kakšno življenje jo čaka? Kaj, če bo nesrečna ali bo trpela? Mi bo kdaj očitala? Si bom jaz očitala njeno morebitno trpljenje? Sem dovolj močna, da imam na vesti njeno smrt – smrt otroka, ki bi morda lahko celo srečno živel?
Nikomur, niti najhujšemu sovražniku ne privoščim tega, kar sem doživljala v trenutkih najhujše odločitve svojega življenja, odločitve, ki ni zadevala samo mene, ampak je zame pomenila tudi odgovornost za srečo naše družine. In tako neizmerno sem si želela, da bi lahko breme odločitve preložila na nekoga drugega. Da bi našla nekoga, ki bi mi pokazal pot do otočka rešitve sredi oceana vprašanj, v katerih sem se utapljala. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s črno-belim scenarijem, ki so mi ga ponudili v bolnišnici, zato sem se za drugo mnenje obrnila na zasebno genetsko posvetovalnico.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.