Od faze medenih mesecev do faze kompenzacije: ko fitnes in obsedenost z zdravo hrano postaneta 24-urna preokupacija

Motnje hranjenja so kronične duševne bolezni. V povprečju mine šest let, preden posameznik poišče pomoč, nam je pojasnila vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani Karin Sernec, ki je tudi poudarila, da so bile tovrstne motnje od nekdaj tudi moška bolezen.

Tokrat smo se s Sernečevo pogovarjali o poteku bolezni in zdravljenju. Med drugim smo jo tudi vprašali, kako naj se starši soočijo z otrokom, ki trpi za motnjo, in kakšni so prvi znaki, da se z njim nekaj dogaja. 

Rdeča luč mora pri starših zasvetiti, če se pri otroku nenadno spremeni katera koli od naslednjih navad, to so spalne, prehranjevalne in socialne navade, odgovarja Sernečeva. Kot primer navede situacijo, ko otrok, ki je bil zelo družaben in je ponoči normalno spal ter se ustrezno prehranjeval, začne iskati izgovore, zakaj ni lačen ali se začne ponoči zbujati. To je lahko že znak, da se z njim nekaj dogaja. Če se spremeni katera koli od teh treh navedenih navad, to lahko napoveduje težave.

Ni nujno, da se pojavi motnja hranjenja, lahko se pojavi depresija, eksperimentiranje ali zloraba drog ali samomorilske misli, pojasnjuje zdravnica. Kot tudi ni nujno, da se spremenijo vse tri navade, lahko se spremeni le ena. "To seveda ne pomeni nujno, da bo imel naš otrok zagotovo resnejše težave, ali da bo zbolel, je pa smiselno, da postanemo bolj pozorni in se z njim o svojih opažanjih pogovorimo," pojasnjuje naša sogovornica.

Od faze medenih mesecev do faze dekompenzacije

Na začetku, ko se bolezen pojavi, posameznik ne vidi, da ima težavo, pojasnjuje Sernečeva. Potek vseh motenj hranjenja pa delimo na dve fazi.

Prva je faza medenih mesecev, ki lahko traja tudi leta. V tej fazi je bolezenska korist večja od bolezenske škode. Kot primer Sernečeva navede fanta, ki trpi za bigoreksijo. Fant hodi v fitnes, pridobiva mišice, zato se tudi bolje počuti, zrasteta mu samopodoba in samospoštovanje. V tej fazi se posameznika ne da zdraviti, saj si tega ne želi.

Potem nastopi druga faza, ki se imenuje faza dekompenzacije. V tej fazi posameznik izgubi nadzor nad simptomom – to je lahko fitnes, obsedenost z zdravo hrano, bruhanje, stradanje, prenajedanje – in simptom postane 24-urna preokupacija. Posameznik začne izgubljati socialne stike, uspeh v šoli mu pade, začne izgubljati prijatelje. Vse to lahko spremlja depresija in razne telesne težave. Bolezenska škoda je zato v tej fazi večja od bolezenske koristi. To je tudi faza, v kateri posamezniki poiščejo pomoč, v povprečju za ta korak potrebujejo več let.

Kako pomagati?

Na začetku ni le tisti, ki trpi za motnjo, v fazi zanikanja, temveč si tudi starši ne želijo priznati, da ima njihov otrok težavo. "Njihova prva misel, sploh če gre za duševne težave, je, kaj sem jaz narobe naredil," opisuje Sernčeva. Gre torej za občutek krivde in ravno ta občutek krive povzroči zanikanje.

A ko starši vendarle ugotovijo, da je nekaj narobe, je izredno pomembno, da najdejo pravi čas in primeren trenutek za soočenje z otrokom. "Tukaj ni hitrih rešitev," poudarja naša sogovornica. "Starša naj se usedeta z otrokom ter mu povesta, katere spremembe opažata. Otroku poudarita, da ga imata rada, a da opažata, da ne spi, da ne je, da je shujšal, da je razdražljiv, da mu niha razpoloženje. Starši naj poudarijo, da jim ni vseeno in otroka vprašajo, kakšne težave ga bremenijo," svetuje zdravnica.

Preden bo otrok priznal, da ima težavo, bo treba ta krog večkrat ponoviti. Ko bo otrok priznal, da ima težavo, pa je najslabše, kar starši lahko naredijo, da takoj rečejo: "Zdaj pa gremo k psihiatru". "To bo najbrž prvič, da bo otrok nekomu zaupal, in če ga bomo takoj peljali k nekomu, ki ga ne pozna, bo to doživel kot zavrnitev," pojasnjuje Sernečeva.

Staršem še svetuje, da si vzamejo čas. Pomembno je tudi, da z otrokom delijo kakšno svojo izkušnjo, v smislu, da so tudi sami kdaj hujšali ali si niso bili všeč. "Ko delimo z otrokom svojo izkušnjo, mu damo možnost, da spregovori o svojih čustvih. S časom, ko vidimo, da nam zaupa in se čuti razumljenega v svojih težavah, pa predlagamo, da skupaj poiščemo ustreznega strokovnjaka".

'Če se po pol leta stanje ne izboljša, pacient potrebuje hospitalno obravnavo'

Na Enoti za motnje hranjenja, ki jo vodi naša sogovornica, sprejemajo paciente od 17. leta starosti. Kot pojasnjuje Sernečeva se otroci do 15. leta starosti zdravijo na pedopsihiatričnih oddelkih v Ljubljani in Mariboru. Med 15. in 17. letom pa na oddelkih za mladostnike.

Na Enoti za motnje hranjenja se posamezniki sami prijavijo na čakalno listo. Čakanje traja od šest do osem mesecev. V tem času se mora pacient vključiti v ambulantno obravnavo kjerkoli po Sloveniji. Po šestih mesecih ambulantne obravnave terapevt oceni, ali se stanje izboljšuje. Če se stanje ne izboljša, potem pacient potrebuje hospitalno psihoterapevtsko obravnavo. Zato vsem že na začetku svetujejo, da se prijavijo na čakalno listo. V primeru, da potrebujejo hospitalizacijo, jim po šestih mesecih ni več treba čakati, da pridejo na vrsto, postopek pojasni Sernečeva. Na oddelku imajo vedno na voljo štiri moške in osem ženskih postelj in vse so vedno zasedene.

Ločiti moramo med zdravljenjem in reševanjem življenja

Prisilno zdraviti osebo z motnjo hranjenja ni možno, poudarja zdravnica, a hkrati opozarja, da moramo ločiti med zdravljenjem in reševanjem življenja. "Zdravljenje je namreč možno samo, če si posameznik to želi, saj je psihoterapija, ki je metoda izbora pri zdravljenju oseb z motnjami hranjenja, možna le, če obolela oseba sodeluje. Reševanje življenja pa je dolžnost vsakega zdravstvenega delavca tudi, če posameznik tega noče. To pomeni, če je nekdo življenjsko ogrožen, ga lahko tudi brez njegove privolitve napotimo na internistično prvo pomoč, kjer bo prejel elektrolitsko infuzijo in/ali nazogastrično sondo (hranjenje po cevki), seveda le, dokler ni izven življenjske nevarnosti, takrat mu bo ponujeno zdravljenje, ki ga ima pravico sprejeti ali zavrniti," Sernečeva pojasni razliko. Hkrati pa poudarja, da je takih primerov v Sloveniji izjemno malo.

'Iščemo vzroke, ne pa krivcev'

Ključno za uspeh je, da je posameznik motiviran za zdravljenje, pravi naša sogovornica. Bistvo zdravljenja pa je po njenih besedah, da terapevt skupaj s pacientom išče in raziskuje vzroke, ki so do motnje pripeljali, ne pa krivcev. "Teh za nazaj ne moreš spremeniti, a ključno je, da se spreminja emocionalni odziv pacienta na te nespremenljive vzroke. Ko se to spremeni, ko se spremeni moč emocionalnega naboja do teh vzrokov, ne potrebuje več simptoma, ker zmore na drugačen, ustrezen in neškodljiv način predelati svoje emocionalne stiske," razlaga zdravnica.

Na vprašanje, ali se lahko motnje kljub ozdraviti spet vrnejo, pa Sernečeva pojasnjuje, da se sicer motnje lahko kratkoročno ponovijo, če je posameznik soočen z nekim stresnim dogodkom. A kot nadalje pojasni, čisto vsak od nas odreagira na določen stres z nekim simptomom – nekoga boli glava, nekdo manj je, nekdo več je, nekdo dobi koprivnico. "Ljudje, ki so imeli motnjo hranjenja, bodo na določen stresen dogodek odreagirali z enim od simptomov, ki jim je najbližje. A to ne pomeni povrnitve bolezni, saj prepoznajo vzrok in zmorejo simptom ustaviti," zaključi naša sogovornica.