Plodu ne bije srce!

"Doma imam 20-mesečnega sina, in ker eden ni dovolj, sva se z možem odločila, da potrebuje družbo. Ker sem prvič potrebovala dve leti, da sem uspešno zanosila, sva bila prepričana, da bova lahko srečna, če nama uspe v letu dni!“ nam je zaupala Danijela.

"Toliko večji čudež se je zgodil, ko sem zanosila že prvi mesec, v vsej evforiji sem naredila kar štiri nosečniške teste, saj nisem mogla verjeti, da se lahko zgodi tak čudež! Ko se je prvo veselje malce umirilo, sem poklicala svojo ginekologinjo, da sem se naročila na prvi pregled; datum sem dobila točno na svoj rojstni dan.“

Kako je potekal prvi pregled?

"Sicer sem vedela, da je datum zgoden, takrat naj bi bila noseča šest tednov in tri dni, vendar si ob tem nisem nič mislila, samo odštevala sem dneve do pregleda. Ko sem stopila v ordinacijo, najprej do sestre, si je zapisala vse podatke, me vprašala po zadnjem datumu menstruacije, in ko sem ji odgovorila, je začela gledati na koledar in rekla: 'Gospa, to ste pa prehitro prišli, verjetno na UZ še ne bo nič vidno, pridite čez dva tedna nazaj.' Uprla sem se, da so mi oni določili datum in da če sem že tukaj, želim videti zdravnico, da mi nosečnost vsaj potrdi, se pa zavedam, da je možno, da se utripa še ne bo videlo. Sestra mi je ugodila in me poslala k zdravnici.“

Kaj je povedala ginekologinja?

"Tudi ona je rekla, da ne bo še nič videti, vendar sem si želela, da kljub temu pogleda. Na ultrazvočnem pregledu sem polna pričakovanj zrla v monitor, zdravnica je bila najprej tiho, potem je znova vprašala po datumu zadnje menstruacije. Razložila sem ji, da je plod lahko mlajši, ker je bilo tako tudi pri prvem otroku, saj imam zelo pozne ovulacije (preverjeno pri zdravniku za neplodnost, kamor sva hodila z možem pred prvo zanositvijo); ta podatek je tudi v mojem kartonu.

Zdravnica pa je še vedno gledala, rekla ni ničesar, čas je mineval kot ure, meni je šlo na jok, vprašala sem jo, če sploh ni nič vidno, zakaj je tiho, ona pa je bila še vedno tiho. Potem je rekla, da se vidita gestacijska vrečka in senca, ki bi lahko kaj bila, a po zadnji menstruaciji sodeč je vse skupaj odmrlo v petem tednu.

Zato mi je predlagala, da grem kar naslednjega dne na abrazijo. Njene besede so bile: 'Kaj se boste brez veze matrali in čakali, če ni tukaj več nobenega upanja, samo krvaveti boste začeli in bo potem čiščenje še težje, kar jutri zjutraj se na tešče oglasite v bolnišnici in popoldan že greste lahko domov in poskusite ponovno čez dva meseca!' Imela sem občutek, da se pogovarjava o solati, naj vržem stran staro in si kupim svežo.“

Več si preberite tukaj.