Meje med zabavo in nevarnostjo so se namreč v primeru pokemonov povsem zabrisale. Tudi po zaslugi medijev, menijo strokovnjaki, ki so hiteli poudarjati pozitivne vidike, kot so gibanje in druženje, pozabili pa povedati, da lahko človek oboje počne tudi brez pokemonov, in da je vsake zabave – tudi lova na pokemone – lahko preveč.
Čeprav so se kmalu po tem, ko se je pojavila mobilna igra, s katero je Nintendo nazaj na prestol slave postavil pokemone, virtualne pošasti, ki so v devetdesetih kraljevale v risankah, pojavila tudi prva opozorila, da igra ni namenjena najmlajšim brez odraslega spremstva, igrati pa jo je treba previdno, so jih številni enostavno preslišali.
Ni trajalo prav dolgo, da so se pokemoni pojavili v črni kroniki. Od ljudi, ki so jih med igranjem oropali, do tistih, ki so se med igranjem izgubili, odtavali na cesto in jih je zadel avto, celo do takšnih, ki so po nesreči prečkali državno mejo … Seznam "pokemon incidentov" je dolg.
Na portalu syracuse.com so se na primer odločili, da nesreče, povezane z lovom na pokemone, objavljajo kar na posebnem seznamu. Tako pišejo o najstniku, ki se je v Arizoni v večji skupini glasno hvalil, da je odkril redkega pokemona. Drugim igralcem se to ni zdelo preveč zabavno, zato je eden izmed njih pograbil drag telefon in ga zalučal v jezero. V Kaliforniji je moški s pečine padel 30 metrov v globino – zatopljen v dogajanje na zaslonu mobilnika namreč ni opazil, da je pred njim prepad. Prav tako v Kaliforniji se je med igralce pomešal osumljenec umora in otipaval otroke – ugotovil naj bi, da je to enostaven način, da išče nove žrtve. Na Floridi je moški po pomoti streljal na mlade, ki so po njegovem vrtu lovili virtualne pokemone, zamenjal jih je namreč za tatove, saj so med drugim tudi govorili: "No, a si že kaj našel?" V Baltimoru je moški, ki je vozil in iskal pokemone, trčil v policijsko vozilo. V Michiganu so policisti po naključju našli moškega, ki je bil na begu pred roko pravice – kar sam je namreč vkorakal na policijsko postajo, saj medtem, ko je lovil pokemone, ni opazil, kam gre. V New Jerseyju pa so gasilci z drevesa na pokopališču reševali žensko, ki je tja splezala po pokemona.
Najbrž se je kdo ob branju seznama nasmejal in pomislil, "kakšni čudaki". A dejstvo je, da gre za igro, ki spretno izkorišča lastnosti človeške psihe za to, da posameznika pri igranju zadrži ure in ure, kar ima lahko posledice za njegovo zasebno in profesionalno življenje.
V Ohiu so igralci na primer vdrli v živalski vrt in plezali po ogradi za tigre. Ko so jih ujeli, je bil njihov komentar le: "Morda ni bilo najbolj pametno, ampak nekako jih je treba ujeti." O tem, kako globoko lahko igralca vase poskrka igra, kaže primer iz Oregona, kjer je moški zavrnil potrebno zdravniško pomoč, potem ko so ga zabodli, in se podal na lov za naslednjim pokemonom.
Zakaj pokemoni zasvojijo?
Pokemoni so v osnovi video igra. Te so zabavne in ljudje so že lep čas z njimi tudi zasvojeni. Vendar gre za nov moment, saj pokemoni virtualno resničnost uspešno povezujejo z realnim svetom. Poleg tega gre za obujanje 20 let starih "bitij", ki so imela veliko število oboževalcev, ki so nato odrasli z razvojem sodobnih pametnih telefonov in trenutno s pokemoni uspešno združujejo nostalgijo po mladosti in ljubezen do "sodobnih igračk".
Psihologi so pomemben del industrije video iger. "Opravljene so bile številne raziskave o tem, katere lastnosti mora imeti video igra, da je ljudem zanimiva in imajo motivacijo, da jo igrajo," pojasnjuje strokovnjak za to področje, psiholog Jamie Madigan, tudi ustvarjalec portala PsychologyofGames.com.
Kot šest glavnih motivatorjev našteva akcijo, socialno izkušnjo, mojstrstvo, občutek realnosti, kreativnost in doseganje ciljev/uspeh. Ljudje v video igrah tako pravzaprav iščejo samopotrditev. Da so uspešni, v nečem dobri, celo priljubljeni.
Leta 2015 je bila v publikaciji Computers in Human Behaviour objavljena študija o tem, da večji hit postane igra, ki zmagovalcem podeljuje virtualne trofeje. Čeprav te v resničnem življenju nimajo nobene vrednosti, igra preko tega gradi zvesto bazo oboževalcev, kar pomeni tudi kupce naslednje verzije. Doseganje naslednje stopnje oziroma v našem primeru ulov naslednjega pokemona je naslednja "adiktivna sestavina" video iger.
Podobno kot lastnik pripomočka, ki šteje prehojene ali pretečene kilometre, že ves utrujen naredi še nekaj korakov, da preseže naslednjo mejno razdaljo, tukaj obljuba, da bo dosežena naslednja stopnička, človeka ohranja za monitorjem oziroma mobilnim telefonom. Dan za dnem.
Občutek zadovoljstva, ko je cilj opravljen, zasvoji. Še posebej, ker ga je precej hitreje in lažje doseči kot kakšnega od ciljev, ki si jih postavimo v življenju. In tako oseba hitro dobi občutek, da "v nečem pa vendarle je dobra ali celo boljša od večine". Ker je doseganje cilja bistvo igre Pokemon Go, je tekmovalni duh zbujen zelo zgodaj, čas, ki je potreben, da igra osebo posrka vase, pa kratek .
Poznavalci industrije celo menijo, da pokemoni z mešanjem virtualnega sveta in realnosti postavljajo novo smer video iger, ki bodo zdaj skušale trkati na prostočasne interese ljudi. Navsezadnje ljudje že od nekdaj "hodimo naokoli" s ciljem, da nekaj dosežemo – od nabiranja sadežev do plezanja na visok hrib. Odkar je to mogoče združiti še z najbolj priljubljeno zabavo trenutka – mobilnimi telefoni, torej tovrstne igre tako trkajo na samo bistvo človeka. "Gre za čisto klasično pogojevanje," meni Madigan.
Ponudniki iger so pri tem več kot uspešni – če je globalna industrija video iger leta 2011 obrnila okoli 55 milijard dolarjev, bi jih naj letos 75 milijard, leta 2019 pa že skoraj 90 milijard.
Kdaj se nedolžna zabava iskanja pokemonov spremeni v težavo? Najdba izmuzljivega pokemona skozi limbični sistem pošlje dopamin, oseba doživi občutek sreče. Ko se ta proces ponavlja in ponavlja, nastane nevarnost odvisnosti. Novinarji New York Timesa so se odpravili na ulice in ljudi spraševali, ali so zasvojeni s pokemoni. Večinoma so se vprašanju smejali. Pa čeprav so priznali, da zaradi lova na pokemone ne jedo in ne spijo.
Torej so zasvojeni. Raziskovalci, ki so preučevali zasvojenost s tehnologijo, so ugotovili, da ta povzroči podobno disfunkcijo možganov kot zasvojenost s kokainom, ki ima zasvojenca ves čas na lovu za novim odmerkom. Čeprav je vprašanje zasvojenosti s tehnologijo in video igrami že dolgo na seznamu raziskovalcev, ki si prizadevajo, da bi ta tip zasvojenosti uvrstili tudi med uradno priznane zasvojenosti, ti opozarjajo, da se že dolgo ni kakšnen fenomen razširil tako hitro kot prav pokemoni.
Zato bi – priporočajo – morali, preden se razvoj na tem področju nadaljuje, bolj podrobno preučiti učinke na posameznike in družbo.
Milenijci živijo v konstantnem strahu, da bodo kaj zamudili
Medtem je milenijska generacija že razvila sindrom, ki ga ameriški psihologi imenujejo "strah pred tem, da bi kaj zamudili". Tudi ta je povezan s tehnologijo, ki se je razvila v zadnjih letih, predvsem z družbenimi omrežji. Saj veste – odprete Instagram, Snapchat, Facebook, tam pa "dokazno gradivo", da so bili prijatelji na najbolj vročem koncertu v mestu, vsi so bili na "tisti" zabavi, vse prijateljice v "tisti" trgovini …
In če nič od tega niste izkusili in primerno ovekovečili tudi sami, se počutite, kot da ne spadate v skupino, stanje opisuje strokovnjakinja Linda Sapadin, ki dodaja, da je posledica vsega skupaj anksioznost.
Številni tako trenutno Pokemon Go ne igrajo, ker so jim male pošasti ali sama igra tako zelo všeč, ampak ker to "vsi počnejo". Strah pred izločenostjo iz skupine pa je večji kot kadar koli prej.
Igra Pokemon Go vpliva na človekovo telo, psiho in možgane. Vplivi niso nujno škodljivi, dobro pa se je zavedati, da se lahko iz zabave razvije odvisnost, ki ima lahko resne posledice.
Pokemoni bodo izginili (morda že do božiča …)
Čeprav je podlaga tega pisanja trenutna obsesija s pokemoni, ti predstavljajo le vrh ledene gore, saj na tržišče nove igre prihajajo vsak dan, igrajo jih vse mlajši, ki imajo še večje težave z ločevanjem med virtualnim in resničnim svetom.
Strokovnjak Robert Bartholomew meni, da bo glavna obsedenost ljudi s pokemoni minila do božiča. V osnovi namreč fenomeni, ki na hitro dobijo goro oboževalcev, prav te podobno hitro tudi tudi izgubijo, saj jih vase posrka nova novost, ki jo spet "vsi počnejo". Kot primerjavo navaja mini golf. Ko so šport bogatašev v tridesetih letih prejšnjega stoletja v mini varianti ponudili širšemu krogu ljudi, je bila norija tako velika, da je po državi na hitro zraslo 40.000 igrišč za mini golf, delo pa je dobilo 200.000 ljudi. V približno dveh letih je večina teh igrišč bankrotirala.
Strokovnjaki sicer ocenjujejo, da časi gospodarske in družbene krize ljudi naredijo še bolj dovzetne za nove fenomene, saj se poveča število ljudi, ki iščejo pobeg od realnosti.
Zasvojenost z video igrami pa se ne poslavlja, ampak narašča
Ker zasvojenost z video igrami še ni uradno klasificirana med zasvojenosti, so strokovnjaki na univerzi Iowa v raziskavi, s katero so preverjali razširjenost te nove zasvojenosti, ki jo priznava vse več strokovnjakov, uporabili testiranje simptomov, ki jih izražajo zasvojenci z igrami na srečo.
Na reprezentativnem vzorcu so ugotovili, da skoraj devet odstotkov mladostnikov kaže znake zasvojenosti – pri njih so našli vsaj šest od enajst uradno priznanih simptomov. Dr. Douglas Gentile, ki je sodeloval pri raziskavi, razlaga, da zasvojenci z video igrami le-te igrajo dvakrat dlje kot "običajni igralci" - vsaj 24 ur na teden, dvakrat pogosteje imajo ADD/ADHD, pogosteje se zapletejo v prepire in pretepe, imajo težave z osnovnim funkcioniranjem, kot je skrb za hrano in higieno ter običajno potrebujejo pomoč, da se vrnejo k normalnemu funkcioniranju. "Ne gre za to, da so igre v osnovi slabe, a dejstvo je, da obstaja pomemben odstotek ljudi, ki postanejo zasvojeni," poudarja Gentile, ki opozarja, da smo kot družba na to premalo pozorni in preveč tolerantni. So pa družbe, ki so na to zelo pozorne. V Južni Koreji že imajo denimo okoli 100 klinik, kjer zdravijo odvisnost od video iger.
Če igrate pokemone ali kar koli drugega ... naj vam bo v zabavo in veselje, a naj ne prevzame nadzora nad vašim življenjem.
KOMENTARJI (110)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.