''Tisto, kar me je najbolj zaznamovalo, je smrt otroka in soočenje staršev z njo. Take stvari so tako grozljive, da jih nikoli ne pozabiš.'' Prizadenejo pa jo tudi nemočni ljudje, ki so popolnoma odvisni od tuje pomoči. ''So trenutki, ko bi najraje vse pustila in šla, a ti trenutki so minljivi, saj mi zagon, voljo in veselje do dela vrne ozdravljen človek. Njegove besede so kot med za dušo, velikokrat pa mu sploh ni treba odpreti ust, ker izraz na obrazu pove vse. In s tem je tvoja duša zadoščena.''

Sicer pa je željo po tem, da bi postala medicinska sestra, začutila že v otroštvu, in ko se je bilo treba odločiti, kaj bo postala, ni bilo dileme. Med njenim šolanjem pa si kljub temu ni znala predstavljati, kako odgovorno in naporno je lahko delo medicinske sestre: ''V rokah imaš življenje, zato ne delaš le stoodstotno, ampak še trideset odstotkov več. Ker pa je pacientov vsak dan več, medicinskih sester pa ne, imamo izjemno veliko nadur in ob vikendih in praznikih delamo tudi po 12 ur skupaj. Zaradi pomanjkanja kadra in izjemno napornega dela pa prihaja do nezadovoljstva. Včasih tudi komu kaj rečeš, kar nisi hotel in mu v normalnih razmerah ne bi rekel.''

Kateri je bil najlepši trenutek, ki ga je doživela v času dela na kliničnem centru in kje najde moč za naporen delavnik, pa si preberite na spletni strani Vizita.si.