'Prosim, pustite umreti mojega sina'

bogi fantek....

Anya-dul="jst bi se borila za otroka!..upanje umre zadnje!" Boj je iracinalen odgovor čustev, če ignoriraš dejstva. Dejstvo je, kadar obsežnost poškodb ali okvar telesa tolikšna, da ne omogoča ozdravitve oz. relativno kvalitetnega življenja, ob minimalnih omejitvah, potem življenja ni smoterno podaljševati. Preveč se ukvarja z minljivo lupino, telesom, namesto z dušo osebe, ki trpi, po nepotrebnem. Mi nismo človeška bitja, ki imajo "duhovno izkušnjo" - temveč duhovna bitja, ki imajo "človeško izkušnjo"! Ialaloves="Od tretjega tedna naprej je paraliziran, sploh ne ve kaj je to svet! Tak otrok zelo trpi in v takšnih primerih podpiram avtanazijo" O evtanaziji, za moje pojme, govorimo takrat, kadar osebi pomagamo zaključiti življenje oz. umreti s pomočjo kemije, kadar pa zgolj izklopimo aparate, in ostalo prepustimo naravi, ne moremo govoriti o evtanaziji, ker to ni, to je dejansko naravna smrt. Zdravniki z umetnim vzdrževanjem življenja, pri neozdravljivo poškovanih ali prizadetih ljudeh kršijo naravna pravila, ti ljudje ali bolje te duše se tako mučijo, in to je zanje predstavlja nepotrebno breme. Navsezadnje nihče nima od tega nič. Pustiti osebo oditi v onstranstvo, ne glede na telesno starost, če ji tostran telo (lupina) ne služi več, ni nikakršno zlo, temveč dejanje iz ljubezni, nasprotno početje pa dejanje sebičnosti. Ali kot je zapisal naš pokojni raziskovalec dr. France Susman: "Odmirajoči rodovi zahodne civilizacije ne morejo razumeti, kar postaja (in je) otrokom samo po sebi umevno: za nas je nevidnih svetov nešteto več, kot jih mi s svojim omejenim vidom in sluhom zaznavamo. Kaj se bo zgodilo, ko se smrti ne bomo več tako histerično bali in ko bomo izvedeli, da se reinkarniramo toliko časa, da se načimo pravilno živeti na tem svetu ob odrešujočem spoštovanju vsega živega?"

igor.gojcic.Jaz sem samo izpostavila tanko mejo,med premišljenim dejanjem in dejanjem obupa. Vloga starša je včasih tako težka,da bi najraje sama vegetirala na aparatih.So trenutki,ko mislim,da ne zmorem več,da je vse zaman,da me bo vsak čas pokopalo in se moja nemoč spremeni v depresijo.Kot mati nimam pred seboj takšne preizkušnje,kot jo ima gospa v tem članku in bi lagala,če bi rekla da jo popolnoma razumem.Ne morem sočustvovati,ker niti približno se nisem nikdar nahajala v podobni situaciji.Nočem bit hipokrat,kot zunanja opazovalka,lahko samo skušam razumet njeno bolečino,ne morem pa jo občutiti. Veliko vas je takih,ki podpirate njeno odločitev in nekateri imate zelo močne argumente.Ampak naj vam povem še drugo plat. Bila sem v bivalni skupnosti v Rimu,kjer je med našimi varovanci bil tudi 26 let star fant,ki je ravno tako kot William,živel s pomočjo aparatov.Ni govoril,sam si ni mogel nikakor pomagati,vedno je bil nekdo od nas zanj dežuren.Nekega dne sem spoznala eno gospo,ki je obiskovala tega fanta redno vsak teden.Vedno se je vsedla zraven njegove postelje in se z njim pogovarjala,čeprav je vedela,da ji ne more odgovoriti.Brala mu je tudi knjige.Nekega dne sem jo vprašala,zakaj vse to počne,saj ve,daje že od drugega leta njegove starosti popolnoma brez možnosti izražanja.Povedala mi je "Moja hči se tudi ni izražala,vendar,kdo pravi,da me ni razumela?" 15 let je namreč gospa skrbela za hčerko,ki je ob rojstvu imela eno hudo možgansko napako in je ravno tako šla skozi mnogo operacij.15 let jo je negovala in imela rada,ne glede na vse,kar ne bo njena hči počela,če bi bila "normalen" otrok ali človek.Reklaje samo "Zaslužila si je živeti.Kdo sem jaz,da odločam o tem,če bo moj otrok živel,ali umrl?"Hči je umrla v snu,stara 15 let,nekaj dni po novi operaciji.Vedela je,da njena hči ne bo nikdar tekla po travnikih ali postala pravnica.Vendar živela je z njo in za njo. Jaz osebno nisem opredeljena,ne za tiste,ki trdite,da je gospa v članku pogumna in jo podpirate,ne za tiste,ki imate življenje za sveto,ne glede na to,koliko otrok in družina trpita.Pravim samo,da je linija med trppljenjem in odrešenjem zelo tanka in ko se odločimo,da jo pretrgamo,moramo imeti jasne pojme,zkaja smo jo pretrgali.Zaradi nas,ali zaradi trpečega?

mislim recit komentarje upsiiiiiiiiiiiiii

a dej ka brisete clanke misliim drgac pa bogi otroook pa mati !!! :( :=(

bogi

Žalostno je, da ima vsaka žival pravico, da ji skrajšajo muke z evtanazijo, človek pa se lahko deset in več let muči na aparatih in mu ne sme nihče pomagati, da dostojno umre. Če nekomu po njegovi volji odklopiš aparate, ki ga ohranjajo pri življenju, te obtožijo umora in obsodijo na daljšo zaporno kazen kot prave morilce, ki se recimo izgovarjajo na "neprištevnost" ali "težko otroštvo". Očitno je v zahodnjaški družbi še močno zakoreninjena krščanarska vatikanska mentaliteta. Klerikalci sadistično vztrajajo pri tem, da mora nekdo umreti "po božji volji", pa če tudi to pomeni 20 let muk. (Po drugi strani si cerkev ni nikoli pomišljala ubijati telesno in umsko normalno razvitih ljudi, ki so svojim intelektualnim ali političnim delovanjem ogrožali njeno oblast ali pa njeno brezsramno bogatenje). Za vsem tem je tudi zdravniški lobi (vključno z domovi za ostarele), ki služi velike denarje na račun umetnega podaljševanja življenja. Od tega razen teh pogoltnih pijavk nihče nima nič - ne umirajoči in ne njegovi svojci, če mu ni zagotovljeno dostojno umiranje (beri: da se ne matraš nekaj let na infuziji in respiratorju in se ne veljaš vsako noč v lastnem dreku, preden te negovalke zjutraj umijejo). Na koncu (ob smrti umirajočega) so svojci tako psihično kot finančno uničeni (sploh v primeru, če so morali plačevati dom za onemogle), lepe spomine na pokojnika iz časov, ko je bil še zmožen skrbeti sam zase in je še imel neko dostojansto, pa izrinejo spomini na njegovo dolgotrajno trpljenje. Če nekdo umre npr. za rakom, lahko kljub težki bolezni še vedno ohrani svoje dostojanstvo in zdrav razum vse do konca. Če pa ima na primer multipla sklerozo, Alzheimerjevo bolezen, je dementen ali pa je zaradi možganskih poškodb priklenjen na posteljo, je najbolj milostno, da umre hitre smrti. Življenje ni samo sebi namen in bolje je umreti hitro in brez bolečin, četudi kako leto prej (ali pa se, v primeru tega fanta, sploh ne roditi), kot pa se mučiti, ko človek zaradi težkega zdravstvenega stanja enkrat nima več nobenega dostojanstva.

teška odločitev.. kašna brezpogojna ljubezen mora to biti da se mati za nekaj takega odloči.. občudovanja vredno mejmo radi naše mame..

mami_maja se pa čist strinjam s tabo... res žalostno...

nikajana 05.11.2009, 15:21 0 Otrok je že 9 let odvisen od druge pomoči, ne živi sam...nikoli ne bo živel, saj sploh ve ne, da živi. Res žalostno, bolje , da zaspi. Najbrž trpi tako on kot mater. Imam zdrave otroke in že majhen prehlad, vročina, nas iztiri, si ne morem predstavljati kako mati trpi. se strinjam, otroci nam malo zbolijo, pa se že počutimo tako nemočne. kaj pa to? Groza.

bogi William

Otrok je že 9 let odvisen od druge pomoči, ne živi sam...nikoli ne bo živel, saj sploh ve ne, da živi. Res žalostno, bolje , da zaspi. Najbrž trpi tako on kot mater. Imam zdrave otroke in že majhen prehlad, vročina, nas iztiri, si ne morem predstavljati kako mati trpi.

......“Za Wiliama bi bilo najbolje, če bi lahko zaspal. Ne želim, da bi bil še naprej ujetnik svojega telesa,“ On je sicer ujetnik svojega telesa ampak je še večji ujetnik belih halj ,ki manipulirajo ubogo mamo. Dobro se je mama odločila naj v tem primeru poskrbi "narava" ne pa človeška nadutost in aparati!!

ne razumem nekaterih komentarjev...VI bi se borili...ja pa jade...lahko se je borit, ko ne čutiš vboda inekcijske igle in ko nisi prikloplen na aparate...lahko se je boriti, ko vstanete iz stola da greste na wc, namesto da imaste plenice....da vas tujci vsak dan pregledujete..da nimate zasebnosti...seveda ...lahko se je boriti... če ne čutiš bolečine kot jo čuti ta ubogi otrok.......če se kdo bori je on...in on trpi....in njega boli...ne tistega ki se bojuje..... Čestitam materi za pogum.....in upam, da nihče od nas ne bo nikoli v teh situaciji.....

Vse je relativno, ampak če mali ni nesrečen in je živ in od rojstva bolan, dejmo ga ubit. Zakaj ?

da se popravim- nikakor ne podpiram, da se otroka odklopi od aparatur ipd., če obstaja možnost izboljšanja. Pri njem pa te možnosti ni.

Tisti, ki nimate otrok, ste najbolj glasni, da bi se borili itd. A veste, kaj pomeni imeti otroka, ki trpi? Res privoščite enemu malčku, ki bi moral skakati po toboganih, gugalnicah, bazenih,....., da otroštvo preživlje v postelji brez, da se premakne? Da nikoli ne pogleda risanke, da ne more slišati pravljice? Mislim, da je mamina odločitev zelo pogumna in se strinjam z njo. Žal. Saj je tragično in verjemite, mami še najtežje.

Nej vsak pomisli zase ali bi hotu tako zivet. Zame zivljenje ni dihanje in metabolizem. So custva, izkusnje, spomini ... Svetost zivljenja (v smislu biomehanike) je samo floskula ki izhaja iz zahodnih religij ki nas ze tisocletja strasijo s smrtjo in udicem. Pa tudi s tem denarjem bi marsikateremu otroku resili zivljenje, povrnili zdravje itd...

anya-dul: o kakšnem upanju ti govoriš? Da se bo pozdravil? Od tretjega tedna naprej je paraliziran, sploh ne ve kaj je to svet! Tak otrok zelo trpi in v takšnih primerih podpiram avtanazijo.

@stardec, če bi sama izklopila aparature, bi jo morali obsoditi za naklepni umor! Sicer pa popolnoma sočustvujem z gospo in ji dam prav - nobeno živo bitje si ne zasluži takšnega življenja, ki mu tako niti ne moremo reči!