RESNIČNA ZGODBA: Otrok z razcepljeno ustnico

nič stokat.... na svetu je ogromno otrok, ki se rodijo z mnogo hujšimi težavami kot je ena ustnica... samo brezvezno dramatiziranje...

pa ja no kaj tok komplicerate sej nerečm da ni bed sam tole pa res že doug poznajo ...

ubog...

temu se reče zajčeva ustnica,če se ne motim

revčk

bogi...upam da bo vse v redu!!

ful šikana bejbika.upam da bo vse okej

aia pa bogi otrok :S:S :S:S

poglejte to xD RESNIČNA ZGODBA!! to pa marsikaj pove :D

zajcjo ustnico popravljajo ze 100 let in se z operacijo napake sploh vec ne opazi, za sluh bo pa rabil slusni aparat. that's it.

kam gre ta svet joj me joj

smacky--a nda so ma čudni eh mediji

upam da se bo use uredu z jakobom in da se mu sluh povrne

Sem vesela, da sem lahko prebrala resnično zgodbo z nenazadnje srečno vsebino. Upam, da še uspe naslednja op in da se sluh v celoti povrne. Jakob je pa čudovit otrok na slikicah:)

Vidim da je kar razširjena ta napaka, a ste že razmišljal, da bi klub ustanovil ?

Ob rojstvu sem tudi jst imel zajčjo ustnico in so mi takoj zrihtali, tako da sedaj je videt samo majhen delček kjer je blo šivano in nimam nobenih problemov..

Jaz imam tudi Zajčjo ustnico in sem imel dva razcepa in porobleme z nebom.vendar so mi vse naredili tako da ni sledu o temu.Starši pa če jih kaj zanima me lahko kontaktirajo.

igor.gojcic, prav imaš. Sva neizobražena starša. ne da se nama prižgat računalnika in poguglat po netu, niti nimava pojma, kako kakšno napako je imel naš otrok. Zelo dramatizirava in naredila bi vse, da bi se pojavili v medijih in vam povedali našo zgodbo, ki ni namenjena staršem, ki se bodo s to napako še srečali, ampak je tu gor le zato, ker uživava v komentarjih, ki blatijo naju in najinega otroka. Prav imaš, car si.

"in tako je pri petih mesecih dobil svoj prvi slušni aparat. Ob tem so naleteli na težavo, kako dopovedati majhnemu otročku, da si aparata ne sme vleči iz ušesa." In kako so tako majhnemu otroku izmerili naglušnost, stopnjo, in ostalo, ter temu ustrezno nastavili slušni aparat. Postopek osebno poznam, a si ga pri otrocih ne še znajo verbalno sodelovati, ne predstavljam, kako preprečijo da ne pride do napak, in posledično do še večje škode. "Tudi sluh se je po operaciji delno izboljšal, tako da slušnih aparatov praktično ne potrebuje več." Za zdaj morda res ne, a tudi to se lahko spremeni ali pa ne, kar je še bolje, nekateri namreč poznamo težavo take omejitve in odvisnost od aparatov.

Otrok ima znano ti. zajčjo ustnico in/ali volčje žrelo, čudno da starša tega ne poznata, in tako dramatizirata, to se da uspešno pozdraviti, naglušnost pa tudi. Potem pa še depresija, sicer taka mati ne sme k otroku, pa vendar imam vtis, da gre za precej neosveščene starše, ki dramatizirajo bolj, kot je potrebno, ali čemu počnejo vse to. In ja literature, vštevši internet, je dovolj, očitno je tu prisotne kar nekaj lenobe. Sicer pa izgled pogled otroka po par mesevih pove, da je bila vsa dramatizacija odveč. K dramatičnosti prispevajo tudi prognoze zdravnikov, ki so prez osnove, potrditve, starši preveč verjamejo temu, ne da bi se zavedali, da so take prognoze pogosto prenagljene, zdravniki pač po naravi poklica ne želijo puščati nič nedokončnega, kar se napačno definira kot lažno upanje. Naj se raje ukvarjajo s tem kar je, ne z nečim kar morda ne bo, ali pa si želijo zagotoviti potencialnega stalnega bolnika, ki je ... vemo česa vir. Eno je dati na znanje, da je možnost, drugo pa možnost vnaprej fiksirati, pričakovati. Podobno je, če otroku na invalidskem vozičku rečejo, da nikoli ne bo več hodil, od kod jim to jamstvo, kako vedo, saj ne vedo, kaj bo otrok, ta oseba odkrila v življenju, kakšne možnosti. Taka fiksacija, ki nekatere docela miselno res fiksira na to dejatvo, da se z njo s prijaznijo, in ne iščejo drugih možnost. Česa se bojijo zdravniki, če bi pustili kakšno stvar odprto, ponudili ali usmerili osebo h drugim možnostim, ki jih še ponuja ta svet, ne samo tiste, ki jih ponuja njihova bolnišnica, pa smo spet pri krivdi sistema. Navsezadnje je vse odvisno od ljudi in njihove osveščenosti.