RESNIČNA ZGODBA: Smrt dvojčka

Po sedmih letih zdravljenja, injekcij, punkcij in neverjetne želje po otroku sva na prvi zimski dan z možem končno dočakala plusek na domačem nosečniškem testu. Tiho sem pričakovala dvojčka, saj so mi z umetno oploditvijo vsadili dva zarodka. Res sem lahko na prvem ultrazvočnem pregledu videla dve majhni piki.
Ves teden sem jokala od sreče, domačim nisva takoj povedala, saj sva se bala, da bi se preveč veselili; bilo je še prekmalu.

Po pregledu nuhalne svetline pa nisva mogla več čakati. Mami in očetu sem telefonirala kar iz zdravstvenega doma, čeprav so bili moji načrti čisto drugačni, kako povedati veselo novico. Čez dobre pol ure pa so vedele že vse tete, babice in prijatelji. Vsi, ki naju dobro poznajo, so vedeli, da sva nosečnost težko čakala in so se veselili z nama. Počutila sem se odlično, tudi slabost in bruhanje v prvih mesecih sem vzela v zakup, bila sem tako srečna, da bi mi bilo vseeno, če bi me slabost spremljala vso nosečnost.

Z možem Janezom sva vsako minuto posvetila še nerojenima otrokoma. Začela sva preurejati stanovanje, kupila večji avto, več pohištva ... Vse se je vrtelo okoli otrok.
Ko sem začutila prve brce, se mi je kar vrtelo od sreče. Takrat sem se čisto zares zavedala, da bom končno tudi jaz mama. Nisva želela vedeti, katerega spola bosta nova člana družine. Kupovala sva stvari v zeleni in rumeni barvi. Nisem si mogla pomagati, da ne bi kupila copatk, odejic, kapic, ... čeprav me je moja babica svarila, naj pred sedmim mesecem ničesar ne kupujem.

Ultrazvočnih pregledov sem imela precej, zadnjega pa ne bom pozabila nikoli. Počutila sem se odlično, mala dva sta brcala in razgrajala, krvni izvidi in urin so bili odlični. Ko pa me je ginekologinja pregledala, sem začutila, da se je izraz na njenem obrazu spremenil.
"Gospa, odpirate se," mi je donelo v glavi. Kako, saj sem šele v 30. tednu nosečnosti?!
Takoj sem šla v porodnišnico. Janez mi je govoril, naj ne jokam, da je normalno, da se dvojčki rodijo prej, da sta mala dva že dovolj velika, da preživita, jaz pa sem samo jokala. Dobila sem injekcijo za razvoj otrokovih pljučk in bila sprejeta na oddelek. Nekako je kazalo, da se bo čez noč vse skupaj umirilo. A se ni. Preberite več.