Mož je očeta izgubil precej zgodaj, še kot najstnik. In pravi, da ga čuti, da ve, da oče pazi nanj, še vedno čuti njegovo ljubezen. Nikakor pa ne more preboleti, da oče ni nikoli videl svojih vnukov. Neke pozne jesenske noči, ko smo sedeli ob ognju, je mož pripovedoval, kolikokrat je tako sedel s svojim očetom. Potem se je raznežen obrnil k sinku in mu rekel, kako žal mu je, da ni nikoli spoznal svojega dedka. Sin, takrat že petletnik, pa je očka potolažil z besedami: "Oči, ti si dedku podoben, imaš iste črne lase kot on in kadar gledam tebe, je isto, kot da bi gledal njega!"
Z možem skorajda nisva mogla verjeti lastnim ušesom. Najin petletnik nama je razložil, da naši ljubljeni pokojni še naprej živijo v nas. Koncept, ki ga sicer ponavljamo na pogrebih in ga šepetamo žalujočim, ne da bi vanj resnično verjeli. Pa vendar koncept, ki je iz petletnih ust prišel tako resničen in živ.
Ob 1. novembru se spomnimo vseh ljubljenih, živih in mrtvih. Nepreklicno smo povezani ...
Več si preberite na bibaleze.si
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.