V materinski šoli so nas poučili, da dojenje najlažje steče leže. In da je petnajst minut čisto dovolj. Pa še to, da naj bi bili obroki na dve do tri ure. In se je začelo. Če sem šla na sprehod, v mesto, na kakšen obisk, sem kot blazna gledala na uro, kdaj bo njen čas dojenja, ker ležati takole vsepovsod in dojiti pač človek ne more, kajne?! Potem pa zapisovanje: kdaj je jedla, koliko časa je jedla, na kateri dojki je končala, kje bo začela…. Če se je revica hotela še malo pocrkljati pri meni, pa je bilo že mimo petnajst minut – hop, dol z bradavice!
Na srečo sem kmalu spet zanosila in vse to načrtovanje, računanje in razmišljanje, na kateri postelji bom dojila, če gremo kam na izlet…sem končno opustila. Ker sem ugotovila, da mi jemlje preveč energije. Oh, kakšno olajšanje. Dovolila sem Manci da se pri meni crklja, naučila sem se dojiti sede in si celo kupila gugalni stol. So namreč rekli, da se dojenček dobro počuti, če se med dojenjem še guga…Mimogrede, gugalnik ima zdaj moja tašča, morda sem trikrat sedela v njem in dojila…
Če želite izvedeti še več o Sašinih prigodah med dojenjem, pokukajte na bibaleze.si!
V sredo, 1. oktobra 2008, pa bo Saša Einsiedler o dojenju, materinstvu, otrocih z vami klepetala na forumu. Vabljeni med 18. in 20. uro!
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.