Pred smrtjo rešuje življenja

Navsezadnje se mora za to, za smrt, ali po avtanaziji, ali naravno, po prenehanju zdravljenja, vsak odločiti sam, razen izjem, kar otroci, sposobni zavedanja in komunikacije, seveda niso, ko tako odločitev prevzamejo svojci ali starši in s tem seveda odgovornost zanjo. Vendar je taka odločitev smoterna samo takrat, kadar je to res potrebno, sicer se moramo v vsakem primeru zavedati, da posegamo v zakone karme, in druge univerzalne zakone narave, ki učijo, da kdor prezgodaj prekine svoje življenje, bo moral lekcijo v naslednjem ponavljati, zato se, denimo, samomorilcem, beg iz življenja, ne izplača. Skratka taka odločitev le če res ni druge poti, in če je oz. bo kvaliteta življenja res na takem nivoju, da je enaka pribl. ničli, in take odločitve ni smoterno tabuizirati ali okovati z nesmiselnimi zakoni in grožnjami zoper bližnje. Za konec moram še reči, da so razlogi dekleta za tako odločitev, kot so jih vsaj prikazali v tem članku, prej kot ne neprimerni, saj nima jamstva, da bo srce, ki je bilo namenjeno njej, res nekomu rešilo življenje. Dvomim, da so to pravi razlogi za tako odločitev. Ni težko pustiti otroka onostranstvu (to je del univerzuma), težje se je boriti proti tostranstvu (njegovi kratkovidnosti).

Nekje sem prav, menda zadnji 7dni (slovenska revija) da sta starša iz bolnišnice dobila obvestilo, da bodo njuno hčerko na silo odpeljali od doma in nadaljevali z zdravljenjem in ju silili naj namesto hčerke, pristaneta ne operacijo srca. Pa vendar so se socialni delavci tokrat izkazali, in prepričali zdravnike, v pravilnost dekličine odločitve, zdravniki so naposled nehali vztrajati pri operaciji. Zakaj to sploh počnejo, kaj jih morda, razen zaslužka, še vodi pri tem, taka operacija namreč ni poceni. V primeru da bi jim uspelo, bi za take zdravnike bila edino še primerna obtožba za naklepen umor, skratka brez slabe vesti in predsodkov obtožiti vpletene, v takem primeru, naklepnega umora, kar bi tudi dejansko bil. Zdravniki sploh ne razmišljajo o posledicah svojih odločitev, odgovarajajo zanje pa še manj. Zakaj torej vsiljevati in po drugi strani sprejeti poseg ali zdravljenje, če kasneje ni omembe vredne kvalitete življenja, in takih in podobnih primerov pozna ta svet premnogo. Po drugi strani pa je Hannanina tragedija znova obudila večno dilemo o pravici o smrti. Sam pri tem ne vidim nobene dileme, nisem pač tako omejen, smrt je vendar del življenja in prehod na višji nivo bivanja, ali kot preprosto rečemo nasproten proces rojstvu v ta svet. Sam mehanizem je dokaj preprost, le nevednost in kratkovisnost ga zapletata, po nepotrebnem. Vsak ima, n glede na starost, pravico do odločitve, da in kako zaključi svojo življenjsko pot, seveda pa ne odobravam sprenevedanja in izkoriščanja pravice, kot denimo nekdo, ki ostane na invalidskem vozičku, gre v evtanazijo, čemu. Taki očitno ne dobijo prave pomoči, in dobrega selektorja s katerim bi naredil selekcijo nad življenjem in dejavnostmi v njem. Če si na vozičku, še zato življenja ni konec. Tak primer (svež) je nek britanski 23 letni ragbijaš, ki se je na treningu poškodoval in ostal na vozičku, ter odšel septembra v Švico, kjer na kliniki za evtanazijo izbral smrt. Staršem, po britanskih zakonih, grozi najmanj 14 let zapora. Tragedijo te deklice mnogi primerjajo s primerom Italijana Piergoergia Welbya, ki je deset let bolehal za mišično distrofijo, bil je nepokreten, trpel pa je tudi hude bolečine. Izbral je smrt, ker je tako želel, kar mu je uresničil nek zdravnik, ki mu je dal sedativ in izključil respirator. V svetu je evtanazija legalna v Švici, Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in ameriški zvezni državi Oregon. Na nizozemskem je evtanazija legalna za osebe starejše od 12 let. Nevem kdaj so prešli v okviru tega primera na evtanazijo, saj bo dekle zelo verjetno umrlo po naravi poti, ko pač pride čas, zato se mi zdi, da tega primera ni moč primerjati z opisanimi in drugimi podobnimi. Zdi se mi, da med evtanazijo prištevajo tudi tisto, kar to sploh ni. Zdravniki kot da ne vedo kdaj od nehat (celo mrtve reanimirajo do celo uro nevem kaj še vse počnejo v bolnišnicah), kdaj je dovolj, kot da večina njih še vedno vidi v smrti poraz, sovražnika, ki je očitno vreden boja, ne glede na posledice. Res je težko osebo, zlasti otroka, pustiti oditi, ni pa to nikakršen, vsaj ne bi smel biti, tabu. Ni redkost da zdravniki ne dovolijo staršem, da otroka, ki itak umira oz. ne bo več dolgo živel, odpeljejo domov, kjer bi v miru, med svojimi nabližjimi, počakal na svojo smrt, svoj odhod, tako bi vsi dobili možnost za slovo, ne glede ali to opravijo, sred dnevne sobe ali na vrtu (ni tako neobičajno) sredi rož, zelenja in narave. Mnogim staršem zaradi toge in nehumane birokracije to ni omogočeno, ko bi to lahko bilo. Zdravniki pač hočejo iti do konca, čeprav ni nobene humosti v tem, čista birokracija, nič več. Zakaj bi smrt morala biti nekaj slabega, če je lahko nekaj lepega, če me razumete, kaj hočem reči, seveda. Zakaj siliti ljudi in otroke, da morajo živeti nekvalitetno, dočim lajšati bolečine in podobno, je nekaj drugega, pa vendar, zakaj bi morali živeti tako in trpeti, če ni potrebe. Navsezadnje se mora za to, za smrt, ali po avtanaziji, ali naravno, po prenehanju zdravljenja, vsak od

Zgodba ni vredna šoka, je pa vredna dobrega razmisleka, namreč o današnji medicini s farmacijio, ki ji gre bolj za zaslužek, kot za nalogo, da ljudem pomaga do ozdravitve, ne zgolj do dragega zdravljenja, na račun katerega služijo, rezultata pa od tega nobenega, ko govorimo o kakovosti življenja. Zgodba sploh ni šokantna, vsaj ne za tiste razgledane med nami, ki vemo da je to pravica vsakega posameznika, ne glede na njegovo starost, saj se otrokom prepogosto očita mladoletnost in neznanje, ter nerazumevanje njih dotične zadeve, kar enako pogosto, nezakonito, zlorablja proti njim. Odrasli glede znanja in razumevanja (njim in nasploh) dotičnih zadev, niso na nič višjem nivoju, še slabši so. Zame je šokantno zgolj dejstvo, da si zdravniki dovolijo bolnikom, ter, kadar gre za otroke, njihovim staršem, vsiljevati zdravljenja, ki so znano prej vir zasluška, ker so draga, kot pa dajo kakšen pričakovan rezultat, za povrh pa grozijo s tožbami in se izgovarjajo na mladoletnost otrok, tako kot v tem primeru. Kdo ima vresnici korist od težke operacije srca, ki lahko vodi v smrt, ali v kratko življenje z goro dragih zdravil, vemo, kaj bolnik je pač nima. Je profit res vreden več kot kratko kvalitetno življenje med svojimi, kjer se pripraviš na odhod iz tega sveta, v zavedanju, da boš s svojimi, nekoč spet skupaj. Zakaj je treba po nepotrebnem toliko dramatizirati. Ves ta egoistični šov izvajajo zdravniki, ki so temu dekletu s kemoterapijo u ničili še tiso zdravo, kar je v telesu bilo zdravega in celega., za katere že vrabci nekaj let zapored čivkajo, na vseh plankah sveta, da so napačna pot, zabloda, redkim res morda pomaga, ker je pač ta \"koktajl\" z njihovim telesom \"kompatibilen\", mnogim, premnogim žal ne, zato je toliko povratnikov, ki brezuspešno, nelogično, ponavljajo isto zdravljenje. Medicina pač ne pozna individualnega zdravljenja, kot komplementarna, zato zagreši veliko napak, ker vsem bolnikom z isto težavo da isto zdravilo, kar ni najbolj logično, težava je morda ista, a bolniki niso, zato pri enih deluje, pri enih, kar pa zdravnikom še zmeraj ni jasno. Je pa marsikomu med nami jasno, da medicina kot taka, s farmacijo v zaledju in njenim vodstvom, ne stoji ravno na pravih temeljih. Noben zdravnik nima nikomur ničesar pravice vsiljevati, ne na takih temeljih, ki smrdijo predaleč. Vsak mora sam uvideti kaj je prav in kaj ni, in kakšne so posledice. Dekle se je odločilo prav, to podpiram, zakaj bi šlo na operacijo, če nima jamstva preživetja, pa četudi jo preživi, za kakšno ceno, za kakšno kvaliteto, res je vredno vsega tega. Medicina in zdravniki, so nekateri dobri, razumejo, a drugi gredo absolutno predaleč. Kako nas medicina obravnava? Kot človeka? Še zdaleč ne, kaj je to človek, medicina že zelo ne ve več, saj nas je zreducirala na sestavne dele, ki jih potem obravnava skozi specializacijo, tako ima specialiste za vsak delček našega telesa, žal pa nima, v nasprotju s komplementarno, specialista za človeka (celostnega), kaj šele da bi upoštavala tudi psihološki, oz. duhovni del, s katerim se ločeno ukvarjajo psihologi, psihiatri, hipnoterapevti, ipd.. Skrajni čas je da medicina sestavi človeka skupaj in ga pogleda s tega vidika. Učinek zna biti velik, spoznanje medicincev, ujetih v materialne okove, pa ravno tako.

ne vem kaj naj rečem ker sem zelo šokirana.lahko samo povem to da je deklica zelo pogumna in da ji želim da bi še dolgo živela.

fak, kej taga.. nevem no, prvo..boga starša.. Neki najbolj plemenitega se mi zdi to, da jo RAZUMETA in da sta bila tako močna da sta njeno odločitev podprla.. Vseeno za življenje se je treba borit... js bi se do konca!!! ampak, takšne zgodbe nam dajo mislit...vsak dan je podarjen in zato je treba pozabiti na skrbi, začutiti kdo si in izzživet svoje!!!

Tudi meni je kemoterapija pustila posledice na srcu. 3x sem bila boj z rakom...ampak...ZMAGALA! Do smrti bom morala jemati zdravila za spodbujanje delovanja srčne mišice. Vendar, če bi bila jaz pred tako odločitvijo, se ne bi prepustila smrti kot se je Hannah. Če ji je uspelo premagati to kruto bolezen, bi lahko prestala še presaditev srca. Res je pogumna, da se je odločila za takšno dejanje, ampak vseeno...življenje nam je podarjeno!

Na tem, da nekdo obupa, ko še vedno obstaja možnost rešitve, ni nič hvale vrednega. .

saraseba.....se podpišem pod tvoj post..... svaka čast, punca je res pogumna!!!

se strinjam

saraseba lepo napisano.

Ko sem prišo domov sem imel polno glavo skrbi in ko sem prebral to sem videl, da so vse malenkostne in da si prevelikokrat pustimo , da se obremenjujemo z nepomebnimi stvarmi. Vso srečo in dolgo življenje in hvala ti , ker sem zaradi tebe spoznal kaj je resnično pomembno v življenju.

drzim pesti za tamalo.res je pogumna.svaka ji cast!

Plemenito! Žal sem tudi sam bi večrat postavljen pred dejstvo kaj naj nardim...imel sem očeta, ki za sebe ni bil zmožen odločati....zato sem moral jaz za njega...pa bitka z zdravniki je bila velikokrat krvava...ampak vseeno sem mu stal ob strani do zadnejga trenutka...Res enako upam tudi jaz, da bo deklica dolgo živela!

žalostno a po drugi strani tako pogumno! Jaz jo podpiram, milim da bi vsak ki je pri zdravi pameti smel odločati o svojem življenju oziroma smrti. Če deklica razume kaj se lahko zgodi in če je vestno pristala na to.. slava ji. Srčno pa upam da bo živela čim dlje!!