Pravzaprav ne vem, ali je ta ideja privzgojena ali prirojena; zdaj, ko imam majhne otroke, se delam, kot da je to neumna razvada.
A priznam. Tudi meni se na deževen dan ne ljubi nič početi. Brala bi, spala, popila kakšen domač čajček z medom in poslušala, kako dežne kapljice trkajo na okna. Romantika. Ki pa se neha v trenutku, ko se zjutraj zbudi prvo detece … V trenutku zaradi otroškega trušča ne slišim več škrebljanja dežja, poležavanje v postelji pa lahko tudi kar odmislim. Saj veste – akcija!
Kadar dežuje, si poskušam prilagoditi urnik tako, da sem z otroki čim manj zunaj. Pa ne mislim nagajivega čofotanja po lužah pred hišo, to si privoščimo v škornjih in "oblekicah za doma". Mislim na odhode v mesto, nakupovanje … V trenutku, ko moram v eni roki držati dežnik, v drugi Polonino rokico, potiskati voziček in, seveda, imeti še eno roko za Martina, imam vsaj dve ali tri roke premalo.
Več o na bibaleze.si.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.