Po Martinu, ko je bilo v zakonski postelji za spremembo dovolj prostora, je prišla Polona. Ki dude sploh ni hotela, le mene. Pa sva se seveda dojili in crkljali. Še bolj zato, ker sem bila pač naivno prepričana, da je res moj zadnji otrok in da zdržim še dve, tri leta, pa bo. Celo tako daleč me je ta smrkljica pripeljala, da sem kar uživala v najinih nočnih dojenjih, saj sva bili v tišini, le ona in jaz, in včasih sem se zalotila, da se jaz bolj stiskam k njej kot pa ona k meni … Potem sem pa kmalu spet zanosila in vsi poskusi, da bi Polono pripravili do spanja v svoji postelji, so se izjalovili. Tako smo zdaj v postelji kar štirje. Vsi prepričani, da je to edina in prava postelja, v katero spadamo. Z ene strani me greje Polona, z druge Urša, enkrat se zbudi ena, drugič druga, tretjič pa me zbudi mož, ko me nežno sune z nogo, češ da smrčim …
Več o tem si preberite na bibaleze.si.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.