V posteljo brez solz

Neprespanost staršev in otrok se lahko stopnjuje v hujše težave in celo bolezenska stanja. Tega se dobro zaveda ena najbolj priznanih strokovnjakinj, ki se ukvarjajo z otroškim spanjem, Elizabeth Pantley. V dolgih letih dela s starši in otroki je razvila vzorec, po katerem bo čez čas lahko mirno spala vsa družina – brez joka, a z ogromno mero vztrajnosti.

Dolga leta je veljalo, da se bo dojenček naučil nočne discipline le, če mu ne bomo popustili. Nekaj noči bo jokal ure in ure, potem pa bo zaspal. Vsak dan hitreje. In prišla bo noč, ki jo bo prespal popolnoma brez joka.

Pred vsakim načrtnim ravnanjem bi se starši morali zavedati, kaj z njim otroku sporočajo. Zgoraj opisan način dojenčku pravi, da staršev ne bo vedno ob njem, ko jih bo potreboval (in dojenček jih potrebuje še v precejšnji meri), torej so klici na pomoč odveč. »Nihče me ne mara, vsi so me zapustili,« je vse, kar lahko tako majhen otrok v takšnem položaju ugotovi. Ko mu poidejo moči, da bi vas vendarle priklical, ker je morda polulan, pokakan, žejen, lačen, ga boli uho, zaspi.

Otroci, predvsem pa nebogljeni dojenčki, potrebujejo občutek varnosti. Če bodo vedeli, da bomo ob njih, ko nas bodo najbolj potrebovali, nam bodo zaupali, kasneje se bodo z manj strahu in odpora osamosvajali. Vsake ločitve od nas ne bodo zaznali kot nekaj, kar bo večno, saj bodo vedeli, da se bomo vedno vrnili in jim stali ob strani.