Kot je za sobotno izdajo hrvaškega Vjesnika pojasnil Granić, je Hrvaška v primeru dolgov Ljubljanske banke popustila tudi zato, ker je to glede na stališča Zagreba dvostranski problem med Slovenijo in Hrvaško. Bolje od Hrvaške pa sta jo po njegovem mnenju v nasledstvenem sporazumu odnesli tudi Makedonija in Črna Gora, ki so jima priznali določene koncesije glede odpisa nekaterih dolgov.
Dodatna pomembna stvar je tudi, da ni bil sprejet niti eden od predlaganih datumov razpada nekdanje skupne države, je poudaril Granić. Ni sprejet niti 31. december 1990, niti 25. junij 1991, niti 10. september 1991, ko se je iztekel brionski memorandum. Tako se je v sporazumu delilo zgolj premoženje, ki še obstaja, kar je ostalo, nihče pa ne vpraša ZRJ, koliko skupnih deviznih rezerv je porabila in v kakšne namene so šla ta sredstva. To so najpomembnejši elementi sporazuma, ki pa javnosti niso bili pojasnjeni, je poudaril Granić.
Še vedno ni jasno, zakaj je Hrvaška ta sporazum sploh sprejela, to bi morala javnosti pojasniti hrvaška vlada. Morda so bile z mednarodno skupnostjo dogovorjene tudi katere druge stvari, da bi potem Hrvaška popustila pri pogajanjih o nasledstvu. To niti ni tako neobičajno v mednarodnih odnosih, četudi se je to res zgodilo, je menil Granić in dodal, da bi to morala hrvaška vlada vsekakor pojasniti.
