1800 km čez Aljasko

"Po 29 urah sva prispela na Aljasko. Tudi tu je odjuga, a že v naslednjih dnevih bo živo srebro ponovno zdrknilo globoko pod nič stopinj Celzija. Nakupujeva drobnarije, opravila sva že lažji trening. V soboto ob 14. uri bova skupaj z ostalimi 37 na štartu letošnjega Iditarod Trail Invitational (ITI), zimskega ultramaratona čez Aljasko. Večina se bo ustavila na prvem cilj, po 350 miljah, ali 560 km, v mestu McCrathu. Manjši del nas bo odšlo naprej, do konca 1100 milj ali 1800 km trase, v Nome," sta sporočila v domovino 47-letni Rajmond Kovač Rok iz Ljubljane in tri leta mlajši Rajko Podgornik Reš iz Mošenj pri Podvinu.

Oba sta že tretjič, na zagotovo najtežji posamični preizkušnji, kjer najbolj vztrajni pešačijo, kolesarijo in s tekaškimi smučmi premagujejo neobljudeno in le redko poseljeno Aljasko. Pred dvema letoma sta si obljubila, da ju na Aljasko ne bo. Prvič, leta 2003 so tja odpotovali; Andrej Škafar iz Golnika, Brane Kozinc iz Hraš, Rajmond Kovač Rok iz Ljubljane in Rajko Podgornik Reš iz Podvina.

"Andrej je moral zaradi vnete kile odnehati po prvem dnevu, Brane Kozinc je 100 km pred ciljem prve etape dobil zmrzline. Zdravnik mu je priporočil, naj odneha. Midva z Rokom sva po 12 dnevih dosegla prvi cilj 560 km, oba z natrganimi tetivami. Tisto leto je bila zima tam tako mila, da smo morali proti cilju po drugi trasi. Leta 2004 smo bili na startu trije. Brane Kozinc si je na trasi polomil smuči, nadaljeval je peš in bil po 10 dnevih v cilju. Midva z Rokom sva bila tam tri dni prej. Poskušala sva naprej, toda pol metra novega snega in temperature blizu minus 50 stopinj C, so opravile svoje. Razen enega Američana smo se vsi vrnili, bilo je enostavno prenevarno. Vsak tekmuje na lastno odgovornost," pravi Rajko Podgornik Reš, oče treh otrok .

Letos jih je za najdaljšo etapo, 1800 km (1100 milj) prijavljenih, od skupno 39, le 19. Večina takih, ki so na Aljaski že bili.

"Tam doživiš samega sebe. Vsak, ki pride v Nome s kolesom, peš ali na smučeh je zmagovalec. Vsaj eno leto sem se pripravljal na ta podvig, enako tudi Rok. Moj trener je bil Uroš Velepec, ki mi je napisal program. Bila sva tudi pri Mateju Tušaku, da nama je pomagal. Med to potjo bo, ob vsej telesni pripravljenosti, opremi, satelitski navigaciji, potrebna tudi vizualizacija in avtosugestija. Tam v divjini je vsak odvisen samo od sebe," pove Rajko. Najprej se je udeleževal maratonov. Kasneje je našel adrenilinske obliže v skokih s padalom. Je eden petih Slovencev, ki se iz letal mečejo v globino s 5 in 3 km višin oblečeni v posebne plovne kombinezone in seveda padali. Pred leti je na medmrežju odkril še Aljasko in Iditarod.

Letos pozimi je treniral tako, da sem od doma, iz Podvina odšel s tekaškimi smučmi mimo Bleda v Podhom, Gorje, skozi Radovno v Mojstrano, do Rateč naprej v Tamar. Tam je v sneg pogrnil spalno vrečo in mirno prespal v snegu. Drugi dan se je po 12 urah vrnil domov. Vseskozi je tovoril 15 kg težak nahrbtnik. Oprtan z njim in na smučeh bo skušal doseči prvi cilj na 560 km (350 milj). Od tam bo vlekel za seboj karbonsko, le 2.5 kg težko pulko domače izdelave. Vanjo bo natovoril hrano, gorivo in vse kar bo potreboval do končnega cilja. Na nekaterih vmesnih ciljih ga bo čakala zaloga hrane in opreme.

"Imel bom rezervno smučko, prehranjeval se bom večinoma s ploščicami ogljikovih hidrantov, posušenim lososovim mesom, tako da bom dnevno spravil v moje, zdaj 78 kg telo, dnevno do 8 tisoč kalorij. V nahrbtniku bo izolirana posoda, v kateri bom imel po 3 litre tekočine, ki jo bom sproti srkal po cevčici. Pripravljen sem, da si snamem smuči šele v Nomi, po 1800 km presmučane poti," je odločen Rajko. Dozdaj je to razdaljo s smučmi prehodil le eden.

Tako njemu kot Roku odmeva v ušesih trditev Billa Merchanta, glavnega organizatorja ultramaratona. Rekel jima je, da po preizkušnjah Aljaske doma ugotavljaš razpoke. Zaceliš si jih in se ponovno vrneš. Da ugotoviš, če je še kje kakšna. Vrneš se domov in na vse gledaš in dojemaš drugače.

"Prav ima, spominjam se krize pred dvema letoma, ko sem se vrnil. V sanjah sem se izgubljal v divjini. Moraste sanje so se ponavljaje vse dokler nisem dosegel cilja. Šele takrat sem se umiril. Po dveh udeležbah tega zimskega ultramaratona vem, da mi družina, žena in trije otroci, pomenijo največ. To ugotoviš, ko si sam v popolni divjini, ko gledaš, kako bog pleska z mavrico polarno nebo. Slišiš tuliti volkove. Takrat se ustaviš in tudi sam zatuliš in greš naprej. Nikomur se ne prilagajaš, samo divjini in prostranstvom, ki te obdajajo. Letos greva z Rokom do konca," zagotavlja na vse pripravljeni Rajko.