Z Brazilci so doslej igrali dvajsetkrat. Trikrat so zmagali, devetkrat so bili poraženi in osemkrat so remizirali. Zadnji medsebojni obračun je bila prijateljska tekma v Angliji leta 2000, ki se je končala z remijem (1:1), na svetovnem prvenstvu pa so Angleži zadnjič igrali z Brazilci leta 1970 v Mehiki in doživeli poraz (0:1). To tekmo kljub porazu razglašajo za nogometni spopad epskih razsežnosti in eno najboljših tekem vseh časov. Tudi petkovo tekmo, ki se bo začela ob pol osmih zjutraj po britanskem času v naprej razglašajo za nov nogometni ep, medtem ko so angleški igralci, njihov švedski selektor, komentatorji in navijači prepričani, da bodo Brazilci, čeprav so premagali Belgijce, nenadoma prepričani, da so lažji zalogaj kot bi bili Belgijci. Menda so odkrili kup pomankljivosti v brazilski igri, posebej v obrambi medtem ko so hkrati trdno prepričani, da je njihova obramba trenutno najboljša na svetu.
V angleškem delu Združenega kraljestva vlada visoka stopnja vzburjenosti in napetosti. Ker na nogomet v Angliji gledajo kot na vojno z drugimi sredstvi, dvigajo glavo nacionalizem, patriotizem in želja po maščevanju. Pred tekmo z Brazilijo ni tako grozno kot takrat, kadar igrajo z Argentinci, ali z Nemci, ko imaš občutek, da sta ponovno izbruhnila falklanska in druga svetovna vojna in “vojno” poročanje in komentiranje angleškega tabloidnega tiska redno povzroča diplomatske napetosti in spore v britanskih odnosih z Argentino in Nemčijo, vendar pa so strasti že razvnete in bodo do petka dosegle zelo visoko raven. Strasti bi se – v primeru zmage in poraza – veliko hitreje pomirile brez glavnega navijaškega goriva, ki je seveda alkohol, v angleškem primeru ogromne količine piva.
O dogajanjih na svetovnem prvenstvu neobveščeni človek (čeprav je nemogoče biti neobveščen, saj je vse medije nogomet obnorel) bi minulo soboto pomislil, da so Angleži z zmago nad Dansko že postali prvaki. Praznovali so od približno 30 sekund po zadnjem sodnikovem žvižgu pa do pozno v noč, čeprav se ni zgodilo nič drugega kot to, da so Angleži že sedmič postali četrtfinalisti. 21 minut po drugi uri popolne so bile množice ljudi z velikimi kozarci piva pred vsemi 53213 pubi (toliko jih je bo zadnjem štetju), tradicionalnih prizoriščih čoporativnega ogleda teve prenosov nogometnih tekem, nazdravljali drug drugemu in mimo vozečim trobečim avtomobilom z angleškimi zastavami svetega Jurija, peli angleško himno in navijaške pesmi, poplesovali in predvsem pili, pili, pili… pivo. Po stari tradiciji so se tisoči vsuli na trafalgarski trg v središču Londona, kjer so se “kopali” v fontanah in kljub temu pozno v noč gasili neverjetno žejo. Tisti z največjo pivsko kondicijo so vztrajali do jutra.
Problem angleških navijačev je v tem, da alkoholizirani slabo prenašajo ne samo poraze, ampak celo zmage. V Londonu tokrat ni bilo večjih problemov, v Hanleyu je več kot sto navijačev zmago “proslavljalo” tako, da so s steklenicami in drugimi znanimi letečimi predmeti zasipavalo policijo. Med dveurnimi izgredi je bilo aretiranih 16 oseb. Izgredi manjšega obsega so bili tudi drugod, vsepovsod pa so se skupine navijačev, številne z angleškimi zastavami in zastavicami, do pozno v noč kolovratile in opotekale naokrog. Že pozno popoldne so te grdo in preteče pogledale, če se jim nisi pridružil pri vpitju: “England, England, England!” Milijoni Otočanov – tudi tistih, ki jih nogomet niti malo ne zanima – si želijo angleške zmage že zaradi ljubega miru in varnosti, saj raje srečaš jeznega pa srečnega navijača kot pa razjarjenega nesrečnega navijača. Na samih prizoriščih svetovnega prvenstva se Angleži presenetljivo lepo vedejo in za zdaj še ni bilo videti izbruhov “angleške bolezni”, kot v Evropi že veliko let pravijo nogometnemu huliganizmu. Ne samo zato, ker so doslej zmagovali, ampak tudi zato, ker so veliki večini znanih nogometnih huliganov, ki jih v Angliji že nekaj časa ne obravnavajo več kot “nogometni problem”, ampak kot “organizirane anti-socialne kriminalne skupine”, ki se parazitsko oklepajo nogometa, pravočasno pobrali potne liste, in jih ni na Daljnem vzhodu. Nihče se noče veseliti prezgodaj.
V petek se bo pitje začelo že ob pol osmih zjutraj, po sicer obilnem visoko holesterolskem angleškem zajtrku v pubih, ki so jim na dan angleških tekem dovolili točiti alkohol že zjutraj, čeprav ga drugače ne moreš nikjer dobiti pred pol dvanajsto. Lastniki pubov predvidevajo, da bodo stranke zapravile enkrat več kot je dnevno povprečje – 50 milijonov funtov. Medtem ko bodo milijoni navijačev napolnili pube, British Airways in Virgin Atlantic ponujata še nerazprodane povratne vozovnice na Japonsko in v Južno Korejo. Niso poceni: 1300 funtov. Internatska potovalna agencija last-minute.com ponuja paket, povratno vozovnico in hotelsko sobo, ki jo je že zelo težko odkriti. Tudi ta ponudba ni poceni: 3655 funtov. Nekateri medtem ponujajo doživljanje največje angleške tekme na svetovnem prvenstvu po letu 1990, ko so Angleže v polfinalu premagali Nemci, v Braziliji - za vsega 500 funtov. Velika večina ljudi se bo v petek utaborila v pubih in delodajalci domnevajo, da si bo vzelo prost dan, ali javilo bolniško veliko več kot 6 milijonov ljudi, ki jih ni bilo v službo na (delovni) dan angleške tekme z Argentino.
Nogomet prebuja tudi nogometni tribalizem, plemenske strasti. Ne samo v Britaniji, vendar pa v Britaniji toliko bolj notranje razvit, ker je Britanija edina država z več “državnimi” reprezentancami: angleško, škotsko, severnoirsko (kar pomeni, da imajo Irci dve reprezentanci, “britansko” Severno Irsko in Republiko Irsko), valižansko. Večina Angležev, Škotov, Ircev in Valižanov v Združenem kraljestvu navija za vse “britanske” nogometne reprezentanc, dokler ne pride do medsebojnih obračunov. Nemajhna manjšina pa – prav nasprotno – navija za nasprotnike in uživa poraze “domačega”, britanskega moštva. Večina to počne potihem, nekateri pa svoje plemenskosti ne skrivajo, ker sovražijo uspehe drugega plemena. Veliko let je bila to glavna značilnost angleških navijačev. Zdaj to ni več samo značilnost Angležev ali nogometnih huliganov. Med sedanjim svetovnim prvenstvom se je najbolj “izkazal” znani škotski škof, drugače povsem inteligenten, izobražen, prijazen in dober človek, ki je pred tekmo med Nigerijo in Anglijo javno molil za zmago… Nigerije.
Tabloidi naredijo zelo veliko za razpihovanje primitivnega domoljubja. Pred angleško tekmo z Nigerijo so odkrili dekle, ki je spalo z njihovim najboljšim igralcem. Tabloidu Sun je zaupala, da ni posebej dober v postelji, ker je “omagal sredi drugega polčasa”. Pred angleško tekmo z Danci so trdili, da so japonske navijačice, ki so navdušene nad “lepimi Angleži” (!?!), posebej Davidom Beckhamom, prosile angleške reprezentante, naj izločijo Dance, kar so najgrše moštvo na prvenstvu. Tudi Brazilci jim niso všeč in razpisali so se na temo - kako je mogoče, da so brazilski fantje tako grdi, njihova dekleta, med njimi supermodeli Gisele Bundchen, Ana Claudia, Isabeli in Caroline Ribeiro, pa tako lepe. “Brazilke so lepe s precejšnjo pomočjo lepotnih kirurgov,” pa je hudobno ocenila angleška kolumnistka. Posebej grdo so se spravili na Ronalda, še bolj pa na Ronaldina, o katerem pravijo, da ima celo bolj grozno trajno v laseh kot kitarist Queenov Brian May, kar je ultimativna žalitev. Za dobro mero pišejo, da bi si ob vsem denarju, ki ga zasluži, lahko “porihtal zobe”. Kaj reči? Da so brazilski nogometni igralci boljši od angleških? Ne bi upal. In da Brazilke veliko boljše izgledajo v bikiniju kot Angležinje? Vsekakor.
Celo tabloidno domoljubje ima svoje dobre strani. V tabloidih so vsak dan lepe prsate zgoraj brez nasmejane Angležinje v domoljubnih belih hlačkah z rdečim križem, in marsikaj zabavnega beremo, zdaj na primer to, da je švedski selektor angleške reprezentance fantom pred tekmo z Danci obljubil obisk žena in deklet, ki so že na poti na Daljni vzhod. To, česar jim ni povedal pa je, da bodo lahko z ženami in dekleti, ki jih niso videli in čutili že tri tedne, na samem šele po petkovi temi z Brazilci. Visoko noseča Beckhamova žena Victoria ne sme leteti in je najbrž ne bo. Vseeno se mu vsak dan prikazuje – če ne v sanjah pa vsaj na video telefonu. Vseeno bo David dobil obisk iz Anglije – k njemu prihaja Aidan Phelan, njegov frizer zadnjega pol leta in lastnik priljubljenega salona Strangeways. Vraževerni David si je menda omislil novo pričesko, ki naj bi Angležem pomagala premagati Brazilce, kar utegne spraviti v jok tisoče japonskih posnemovalcev njegove mohikanske pričeske. Med pričeskami je v teh dneh enako pozornost kot Beckhamova v Britaniji zbudila pričeska desetletnega angleškega nogometnega blazneža Toma Sylvestra. S svojo novo pričesko je majhna kopija plešastega angleškega selektorja Svena Gorana Erikssona, ki ga imajo v Angliji za nogometnega boga, od katerega pričakujejo, da bo repriziral leto 1966. Kaj se je takrat zgodilo? Angleži so prvič in zadnjič osvojili naslov svetovnih prvakov.
