Zdi se mi, da še vedno postanete slabe volje, ko vam kdo omeni mednarodno atletsko zvezo, velika tekmovanja in vplivna športna združenja. Po njihovi zaslugi ste namreč postali verjetno najbolj zloglasni »športni zločinec« v novejši zgodovini.
Vse te organizacije so sprožile proti meni nerazumljivo obsežno kampanjo, ko so me ujeli na testiranju po teku na 100 metrov. Pri tem me ne moti toliko moja kazen, kot vprašanje načel. Ujeli so mene, ker sem bil pozitiven. Prav. Toda še zdaleč nisem bil edini. Tu so bili tudi ostali, predvsem ameriški atleti, ki zagotovo niso bili »čisti«.
Spomnite se tudi na to, kaj se je dogajalo v času Vzhodne Nemčije. Športniki iz tiste države so vsi po vrsti uporabljali nedovoljena poživila in kolikor vem v veliki večini primerov obdržali svoje medalje. Ampak na sramotilni oder sem bil postavljen samo in izključno jaz. Postal sem »najhujši« atlet v zgodovini. To preprosto ni prav.
Uporabljate dokaj močne besede, ki jim mnogi pritrjujejo. Tudi zaradi nedavne raziskave med ameriškimi športniki.
Ja, kot verjetno veste, so v Ameriki, zdi se mi, da pred zadnjimi olimpijskimi igrami, naredili zanimivo anketo. Izbrane športnike so vprašali, če so pripravljeni jemati nedovoljena poživila, ki bi jih pripeljala do zmage, čeprav posledično ne bi preživeli prihodnjega leta po tekmovanju. Kar pet izmed desetih vprašanih je odgovorilo pritrdilno. Sam nad tem podatkom nisem presenečen, saj poznam razmere v športu. Na tem področju štejejo izključno zmage. Kako lahko nekdo zmaga brez poživil, če jih uporabljajo vsi konkurenti. Te snovi športniki preprosto potrebujejo, saj je konkurenca neusmiljena.
Čeprav mednarodna športna združenja bijejo ogorčen boj proti zlorabi poživil, jih sami ostro obsojate. Zakaj?
Že prej sem povedal, da pri svojem delu uporabljajo dvojna merila. Zakaj so kaznovani le nekateri, čeprav večina uporablja tovrstna sredstva? Odgovor je preprost. Če ostanemo pri atletiki, podobno pa je tudi pri ostalih športih, je odločilen dejavnik denar. Bogate države in zveze, tukaj seveda izstopa Amerika, svoje športnike učinkovito ščitijo pred tovrstnimi kaznimi. Hkrati imajo športniki, recimo iz ZDA, na voljo najboljše strokovnjake. Privoščijo si lahko substance, ki jih na testih ni mogoče odkriti. Zdravniki in ostali strokovnjaki na tem področju so vedno korak pred »inšpektorji« različnih nadzornih organov. Tako večinoma ujamejo tiste, ki si najboljših strokovnjakov niti ne morejo privoščiti. Tukaj pa velja izpostaviti še en vidik. Kdo je sploh kriv, da športniki uporabljajo ta sredstva? Športne zveze same, ki si ne glede na olimpijska načela v resnici želijo le vedno boljše rezultate. Podobno razmišljajo tudi gledalci. Kdo si želi gledati tek na sto metrov daljši od desetih sekund? Danes so zanimivi le rekordi. Ti prinašajo v blagajno denar!
Ko je govora o rekordih, sami ste sodelovali v elitni atletski disciplini, kjer se zdi, da so meje dosežene? Kakšno je vaše mnenje?
Če vam povem po pravici, pravo mejo bi dosegel Ben Johnson. Seveda, če ga ne bi prej ustavili. V svoji disciplini sem jo postavil na 9,68.
Zdaj ste o dopingu spregovorili na glas in povedali marsikaj, kar ni prijetno za ušesa. Ali je položaj res tako kritičen?
Poglejte. Športniki so samo ljudje. Vprašali ste me tudi za mnenje o kolesarjih. Vsakdo, ki spremlja velike kolesarske dirke, je seznanjem z ogromnimi napori, ki jih morajo premagovati udeleženci. Toda to niso roboti! Podobno je v ostalih vzdržljivostnih športih. Doping je preprosto tu in bo vedno ostal. Tega bi se morali zavedati tudi starši, ki svoje otroke vključujejo v vrhunski šport. Res je, uspehi prinesejo veliko slave in denarja. Toda ti ljudje bi se morali vprašati. Kaj pa cena, ki jo bo moj otrok plačal za uspeh? V najslabšem primeru je to lahko celo smrt.
