Afera Fabjan še vedno deli javnost

Čeprav je policijska preiskava še v teku in podrobnosti morebitnih nepravilnosti v klubu veliko, je zagovornikov in nasprotnikov dela najuspešnejšega trenerskega juda, ki se lahko pohvali s šestimi olimpijskimi kolajnami svojih varovank in več kot 60 odličji na največjih tekmah, vse več.

"Šport ima pomembno poslanstvo. Glede na očitke v medijih, da naj bi pri judo športu prihajalo do agresivnega in drugega neprimernega ter pravno, etično in moralno nedopustnega ravnanja trenerja številnih judoistk, izrekam solidarnost s prizadetimi in se zavzemam za takojšnje reakcije na vseh nivojih in pri vseh institucijah, ne le pri sodiščih," je zapisala dr. Verica Trstenjak predsednica Ewla Slovenia, društva mreže evropskih pravnic in opozorila, ob pravnih obstajajo tudi moralna, etična in druga odgovornost.

K temu dodaja, da izjave športnic, da so bili udarci del treninga, niso le zgražanja vredne, ampak zahtevajo konkretne akcije. "In prevzem odgovornosti, tudi tistih ki so za dejanja vedeli." K temu po njenem mnenju sodi vsaj začasen odmik od dela, kjer se lahko kršitve pojavljajo.

"Nobena medalja, noben rezultat ni vreden in ne sme dopustiti posega v človekovo dostojanstvo. Zato se tako kot človek in kot predsednica Evropske zveze žensk pravnic - Slovenija ter tudi kot novo izvoljena članica Komisije za integriteto pri OKS, zavzemam in si bom prizadevala za na eni strani odgovornost vseh in na drugi strani za zaščito vključenih," je še zapisala.

Drugače zgodbo vidi Mirko Šindič, ki delovanje juda pozna od blizu. "Pojavljajo se navedbe, da je v preteklosti na treningih kričal na tekmovalke, jih zmerjal, žalil, jih udarjal po obrazu, z bambusovo palico po hrbtu ali zadnjici in jih celo brcal. Vendar so taki primeri - kolikor jih je bilo - v primerjavi z bolečinami in poškodbami, ki jih vrhunske judoistke doživljajo na treningih in tekmovanjih, zanemarljivi," je prepričan Šindić.

Kot pravi, v tem procesu v prvi vrsti ne gre za fizično nasilje, ampak način, da se športnice naredi bolj napadalne, samozavestne in odporne na bolečino, kar je zauspehe na največjih tekmovanjih nujno. "Morda je Fabjan v mlajših letih s tem načinom res pretiraval, vendar so bili to vseeno drugi časi, ko so merila dopustnosti bila mnogo blažja. Klofute so se takrat delile učencem tudi v šoli, podobno pa je bilo tudi doma. Danes so merila glede vzgoje veliko strožja, kar pa po mojem mnenju ni zmanjšalo nasilja med mladimi niti povečalo spoštovanja do staršev in starejših," je temi Šindić dodal tudi časovni kontekst.

"Fabjanove varovanke so v tekmovalnem okolju izrazito agresivne, zunaj tatamija pa mirne in prijazne osebe," še dodaja.

Vsaj v enem primeru pa naj bi šlo tudi pri spolnem nasilju za izmišljeno zgodbo. Šindić pravi, da je oče ene od tekmovalk na SP 2011 v Parizu povedal, da je trener spolno nadlegoval njegovo hčer, zaradi česar naj bi želela zamenjati klub.

"Mnogo kasneje sem bil seznanjen, da naj bi jo trenerka, h kateri je tekmovalka nato prestopila, nagovorila k lažnim obtožbam z namenom izogibanja plačilu odškodnine matičnemu klubu. Tekmovalka mi je to nekaj let kasneje sama povedala na pripravah v Nymburku na Češkem."

Kot pravi, je bilo tekmovalki takrat žal in se je želela vrniti v kovnico največjih uspehov slovenskega juda na Lopato.